Abstract

Razprava obravnava sodobne koncepte sveta izhajajoč iz interpretacij Leibnizeve problematike možnih svetov pri Gillesu Deleuzu, Giorgiu Agambenu in Alainu Badiouju. S pomočjo dela Jacquesa Rancièra nato razišče konstitutivno vlogo pripovedi in kategorije možnega pri vzpostavitvi sveta. Omenjeni filozofi dejanskemu in možnim svetovom zoperstavljajo še posebno vrsto nemožnega svet, članek pa predlaga četrti tip sveta, fikcijski svet, katerega koncept je izpeljan iz branja Iskanja izgubljenega časa Marcela Prousta. Koncept fikcijskega sveta je formuliran kot predlog dopolnila Badioujeve teorije svetne pojavnosti resnice.