Abstract

Izhajajoč iz Prvih in Četrtih odgovorov poskuša avtor osvetliti Descartesovo pojmovanje Boga kot causa sui. Ob tem njegova pozornost v prvi vrsti velja primerjavi dveh aposteriornih dokazov za bivanje Boga, namreč primerjavi Tomaževe druge poti in Descartesovega drugega dokaza v Tretji meditaciji, se pravi prav primerjavi, ki jo sugerira Caterus v Prvih ugovorih. Avtorjeva teza je, da je Descartesovo prednost pred tomisti moč ubraniti tudi na tej ravni, se pravi kljub dejstvu, da sprejmemo optiko Caterusovega prenagljenega in očitno napačnega branja, in sicer s tematizacijo obeh nedoslednosti, ki nastopata v dokazih, namreč Tomaževe nedoslednosti pri rabi principa vzročnosti in Descartesove pri upoštevanju takoimenovanega drugega pogoja učinkujoče vzročnosti.