Abstract

Članek pretresa, kako se je tisto, kar je Descartes imenoval »zgodba mojega duha,« odslikavalo v zgodovini idej poznega sedemnajstega in zgodnjega osemnajstega stoletja. Descartes je s tem izrazom mislil na pripoved o svoji pozemski oziroma tostranski eksistenci, se pravi, na zgodbo svojega utelešenega duha. Ker pa je duh po Descartesu »realno različen« od telesa, smrt telesa ne pomeni tudi konca zgodbe duha. Članek obravnava tista maloštevilna literarna dela in pa dela filozofske historiografije tistega časa, ki slikajo Descartesovo posmrtno usodo, se pravi, zgodbo njegovega neutelešenega duha.