Abstract

V prispevku se najprej analizira Popperov poskus razmejitve znanosti in metafizike. Ugotovi se, da Popperov kriterij demarkacije - ovržba - ne omogoča upravičbe želene delitve, ker je rezultat zelo nepričakovan. Na isti strani so matematika in logika, teorija indukcije, različne metafizične teorije in filozofija. Ovržba lahko funkcionira kot kriterij razločevanja le v horizontu ločevanja stavkov empiričnih znanosti od stavkov, ki empirični znanosti ne pripadajo. V nadaljevanju se primerja Tarskijevo teorijo resnice s Popperovo interpretacijo. Izkaže se, da Popper zahteva od Tarskega preveč, čeprav je res, da prav z njegovo pomočjo zagotovi legitimnost svojega temeljnega prepričanja, da znanost teži k resnici in da se dejansko le tej tudi približuje. Zaradi nekaterih problemov ponudi Popper namesto tradicionalnega pojma resnice teorijo podobnosti resnici, ki pa ne uspe v poskusu preseganja le teh. Kot možna alternativa, ki pa ni slepa privolitev v Feyerabendov »vse je možno«, se ponuja zmes obeh pristopov.