Abstract

Avtor se sprašuje, če lahko v postmodernizmu še relevantno govorimo o umetniških avantgardah. Po njegovem mnenju takšna umetnost danes ohranja le del svojega prejšnjega pomena. Izginila je tudi politizirana avantgardistična umetnost, ki je bila značilna za nekatere zgodovinske umetniške avantgarde in neoavantgarde. Izvore ciljev avantgardne umetnosti lahko najdemo v romantiki, pri čemer pa sedanjim »šibkim« avantgardam manjka vrsta značilnosti prejšnjih avantgard. Večina teh je bila povezana z eshato-loško naravnanostjo pogosto sočasnih političnih avantgard. Ta situacija ima posledice tudi za estetiko.