Abstract

Danes, v procesu razkroja marksizma in oblikovanja »post-marksizma«, imamo opraviti s tremi prevladujočimi pojmovanji subjekta, od katerih vsako hkrati implicira določeno etično držo: Habermasov subjekt jezikovne refleksije, zavezan idealu brezprisilne komunikacije; »post-strukturalistični« pluralizem subjektnih pozicij, ki pri Foucaultu implicira etiko invencije, samoizgradnje jaza; Althusserjev subjekt kot učinek imaginarnega sprevida, ki implicira etiko subjektivne destitucije. Lacanova psihoanalitična teorija pa vsebuje četrto paradigmo, nezvedljivo na prve tri: že pred procesom subjektivacije oziroma interpelacije je subjekt navzoč kot praznina, ne-možnost simbolne strukture, kot korelat realnemu jedru, ki se upira simbolizaciji. Temu ustreza etika realnega, etika, ki vztraja na razmiku med travmo realnega in poskusi njene simbolizad je. Delo Laclaua in Mouffove Hegemonija in socialistična strategija je prvi poskus, razdelati teorijo družbenega, ki bi ustrezala lacanovskemu polju: družba je nemožna totalnost, zgrajena okoli travmatičnega jedra. Kritičen pretres pojma antagonizma nam pokaže, da je subjekt, ki ustreza Laclau/Mouffovi teoriji družbenega, prav lacanovski sujet barré.