Abstract

»Tripp v londonski Narodni galeriji« povzema delo W. G. Sebalda »Kot noč in dan: k slikah Jana Petra Trippa« iz leta 1993 – delo izjemno priljubljenega »romanopisca«, ki pa ponavadi med bralci ostaja neopaženo. Na koncu eseja Sebald reproducira Trippovo veliko sliko »Déclaration de guerre« [Vojna napoved], in ji pripiše vizualno kompleksnost, ki ne more biti opisana z besedami in služi kot primer nezdružljivosti jezika in vizualnih objektov. Vic eseja, prepletenega tako s vici kot ugankami, je v tem, da se ponujeni odgovor na podane uganke pokaže, šele ko Tripp veliko platno »Déclaration de gurre« »citira« na drugi sliki. Esej o Janu Petru Trippu zbere skupaj nekakšno zmešnjavo vrtoglavih serij vprašanj, ki zadevajo umetniško delo: kot ohranjanje življenja, kot beleženje zgodovine, kot opomnik lastne materialnosti, in ponovno kot nekakšen vic, vse to v obliki komentarja. Tak postopek je navkljub pretenzijam, da bi bilo nekaj drugega, eno najbolj izrazito literarnih in iz teoretske perspektive najbolj subtilnih izvedb v Sabaldovih delih.