Abstract

Simulacija je nova oblika figuracije, ki je prelomila z reprezentacijskimi in prezentacijskimi načini. Čas, ki ga diktira aktivni simulacijski program, ni več memorični čas fotografije, filma ali televizije, za vedno shranjen in pripravljen za to, da ga uporabimo. Čas sinteze je čas, ki nič več ne pripada realnemu času. To je ahroničen čas. Lahko ga pospešimo, upočasnimo, obračamo, pošiljamo nazaj k izviru, da ga še enkrat preberemo. To je hibridni čas, ki združuje čas stroja/ naprave in subjekta.