Abstract

V prispevku se avtor omejuje na razmišljanje o teoriji romana in ji poskuša dati tudi aktualno veljavo. Raziskuje začetke ene temeljnih Lukâçsevih kategorij oziroma motiv totalitete življenja in totalnosti umetnosti na liniji Hegel—Marx—Lukâcs. Ze v tako imenovanem predmarksističnem Lukâcsevem obdobju odkriva temeljne heglovske kategorije. Nadalje raziskuje Lukâcsevo tipologijo romanesknih oblik in ugotavlja velik vpliv le-te na poznejše raziskovalce. Teorija romana se šele danes odpira vsakomur, ki je pripravljen njene teoretske pomanjkljivosti postaviti v senco resnične filozofske veljave.