Abstract

Prispevek izhaja iz ugotovitve, da je sociološka teorija zanemarila proučevanje razsvetljenstva in njegove zgodovine in dopustila, da velja za eminentno filozofsko in literarnozgodovinsko kategorijo. Izkaže se, da je v sociologiji še najboljšo analizo razsvetljenstva in razmerja med sociologijo in njim izdelala neofunkcionalistična oz. sistemska šola. Zato obravnava N. Luhmannovo delo Sociološko razsvetljenstvo, ki je produktivno iz več razlogov, zlasti pa zato, ker pojem razsvetljenstva osvobaja podvrženosti enemu zgodovinskemu obdobju, ker v krizi t. i. »kritičnega razsvetljenstva« vidi moment vzpostavitve sociologije kot avtonomne znanosti, ker v sociologijo uvaja kategorijo možnosti in terja, da teorija zajame kompleksnost sveta. Vprašljiva pa je samorazglasitev neofunkcionalizma za moderni trenutek zgodovine razsvetljenstva.