Abstract

Pričujoči članek se ukvarja s programom »topografije« političnega subjekta. Je poskus pisanja politike »moderne« in tipičnih aporij, notranjih njenim diskurzivnim režimom, zato da bi izpostavil zvezo med vprašanjem politične subjektivacije in nezavednim. Članek ne meri na »uporabno psihoanalizo«, niti na politično psihologijo, temveč na problematizacijo tistega, kar se v politiki ponavlja, kar tvori »simptom« v takem ponavljanju. Sledeč Balibarjevim analizam »propozicije o enakosti-svobodi« in »trem pojmom politike«, avtor artikulira tri sestavine politične moderne: red ponavljanja, čigar logiko moramo dojeti, zato da bi lahko zapopadli njegov učinek povezovanja: ekvivokacijo figure političnega subjekta, ki je poglavitni učinek te prisile k ponavljanju, a hkrati tudi edini način, kako ga narediti politično in subjektivno produktivno: protislovje med univerzalnostjo političnega diskurza in njegovo mejo, ki jo politika srečuje manj v obliki meje z njenim »ekstenzivnim« drugim kakor v obliki notranjih intenzivnih razlik, ki izzovejo krizo politike.