Abstract
Lars von Trierjeva Melanholija ponudi fascinantno raziskovanje filmske romantike in estetike filmskih razpoloženj. S pomočjo dramatizacije katastrofične izkušnje »izgube sveta« glavne junakinje Justine [Kirsten Dunst's], nam predstavi uničujočo podobo melanholije, ki najde ustrezni konec v sublimni filmski fantaziji izničenja sveta. V pričujočem članku analiziram nekatere estetske in filozofske sklope Melanholije, še posebej Von Trierjevo raziskovanje uporabe romantike in predstavitve filmskega razpoloženja. Von Trierer ne raziskuje namreč zgolj estetike melanholije, temveč tudi njene etične razsežnosti, s čimer ustvari umetniški film katastrofe, katerega sublimna upodobitev uničenja sveta ima paradoksni učinek razkritja ranljivosti in končnosti življenja na Zemlji.