Abstract

Avtor se loteva postapartheidovskega branja »spomenika ženskam«, ki so ga leta 1913 odkrili v Južni Afriki. Oris družbene funkcije podobnih spomenikov služi, da bi poudarili estetsko ideologijo »Spomenika ženskam«. Avtor meni, da bi spomenik, takšnega kot je, lahko rehabilitirali v postapartheidovski družbi, če bi njegovo percepcijo dopolnjevalo širše poznavanje vojnega trpljenja. Spomenik bi lahko rekontekstualizirali tako, da bi omogočili slišanje drugih glasov, tj. glasov ženskih in črnskih žrtev davnega spopada med Buri in Britanci.