Abstract

Jacques Derrida nam predlaga kritiko govorice, izhajajoč iz analize eksemplaričnega primera negativnih teologij, saj so prav te najbolj primerne za razmišljanje o mejah govorice. Tako dekonstrukcija kot negativna teologija priznavata, da nam »preostanek« naših izkušenj uhaja, zaradi česar nismo sposobni, da bi ta preostanek razpoznali v okvirih našega védenja in govorice. Kako lahko torej sploh govorimo o tistem »onkraj«, pa najsi gre za transcendentnost drugega ali pa za transcendentnost Boga? Enega od odgovorov na to lahko najdemo v Derridajevem eseju Sauf le nom, v katerem komentira zapise Angela Silezija: S tem, ko se poskuša osvoboditi vsakršne govorice in pripovedi, začne negativna teologija vršiti kenozo govorice, in prav to predstavlja pogoj za dogodek, ki se ima pripetiti. Tako se znajdemo na paradoksalnem kraju, kjer se dekonstrukcija sreča z apofatičnim: pragmatična pot nedoločne vere kot take razkrije pojav absolutne singularnosti povsem Drugega.