Abstract

V Množični psihologiji in analizi jaza Freud množici pripiše zmožnost, da se za hip postavi na mesto celotne človeške družbe. Če to opazko beremo v objektivnem smislu in je ne reduciramo na subjektivno iluzijo člana množice, jo lahko razumemo kot freudovsko opredelitev kolektivnega subjekta kot razcepa družbe v njeni konkretizaciji. V prispevku nam ta teoretski okvir ponudi perspektivo, skozi katero v nadaljevanju obravnavamo tri empirične primere množičnih tvorb, ki so zaznamovale slovensko politično situacijo v zadnjih nekaj letih. Prvič, množico vstajnikov, ki se kljub določenim specifikam umešča v serijo globalnih protestov proti dominantni obliki političnoekonomske oblasti. Drugič, množico vztrajnikov, ki se je oblikovala v podporo obsojenemu predsedniku SDS in nekdanjemu premieru Janezu Janši. In tretjič, množico volivcev, ki je v specifični slovenski situaciji demonstrirala nekatere ključne probleme sodobne demokracije. V prispevku argumentiramo, da so vse tri množice kljub medsebojnim razlikam forme kolektivnega subjekta kot subjekta mišljenja, torej realizacije zmožnosti množice, da, rečeno s Freudom, proizvede »genialno duhovno stvaritev«.