Abstract

Prvi del članka rekonstruira Meillassouxovo argumentacijo v L’inexistence divine, ki jo razume kot drugo revizijo Kanta. Če je Po končnosti preobrat transcendentalnega obrata, potem lahko v L’inexistence divine vidimo ponovitev in obrat tem Kantove tretje kritike: vprašanje življenja, lepote in etike. Drugi del članka zagovarja tezo, da pri Kantu najdemo dvojnost vitalizma in materializma, ki pa jo naddoloča vitalizem. To dvojnost Meillassoux stopnjuje do točke absoluta, s tem pa stopnjuje naddoločenost. Ta določitev neodločljivosti teži k povratku v stabilno logiko, s čimer prepreči materialistično razlago. Slednja je morda mogoča le na podlagi prekinitvenega stališča proti kontinuiteti med ontologijo in fenomenologijo, torej na podlagi subjektivnega materializma brez objekta.