Abstract

Tekst prinaša določeno interpretacijo Kantove praktične filozofije, in sicer z vidika kritike, ki jo je na to filozofijo naslovil Lacan. Kot razrešitev antinomije kantovske etike, antinomije, ki izhaja iz Lacanove kritike, avtorica predlaga, da lahko beremo Kantovo teorijo sublimnega kot svojevrsten odgovor očitkom, ki jih Lacan naslavlja na njegovo etično teorijo. Osnovna teza teksta je torej naslednja: Kant na torišču sublimnega ponovno vzame v pretres malodane vse tiste momente svoje praktične filozofije, ob katere se obregne Lacan v svoji kritiki. Teorijo sublimnega v tretji Kritiki lahko beremo kot gesto, s katero je Kant področju moralnega, ki ga je začrtala Kritika praktičnega uma, odvzel del ozemlja in ga priključil estetiki.