Na dnu rimskega keramičnega vrča, datiranega med poznorepublikansko in klavdijsko obdobje, ki je bil odkrit v reki Ljubljanici v bližini Vrhnike, je vpraskan dobro ohranjen latinski napis v starejši rimski kurzivi amianti sum curtos, ki se ga da na podlagi paleografskih značilnosti datirati v 1. stol. po Kr. Napis ima številne tipološke paralele na rimski keramiki, vendar v lastninskih napisih tega tipa, torej takih, ki vsebujejo osebno ime v rodilniku in glagol sum, predmet, ki je v posesti, samega sebe praviloma (...) ne omenja eksplicitno. Rimski kognomen Amiant(h)us sicer prednjači v Italiji, a je dobro izpričan po celotnem imperiju, tako da kot izrazito problematična ostaja le beseda curtos. Ker je dno vrča poškodovano, je teoretično mogoče, da je curtos prvotno stal v atributivni poziciji, npr. curtos (calix/uasus/urceus …), sicer pa bi ga bilo treba razumeti v posamostaljeni funkciji (eventualno ʻčrepinjaʼ > ʻposodaʼ), a za to v latinskih epigrafskih ali literarnih virih ni vzporednice. Poleg tega ostaja odprto vprašanje končnice -os, ki bi jo v klasičnem obdobju dejansko pričakovali zgolj v položaju za u. Obliko curtos za pričakovano curtus bi bilo sicer mogoče razložiti kot odraz vulgarnolatinske glasovne spremembe us > -ọs, kakršna je že v 1. stol. po Kr. izpričana na pompejanskih grafitih, ali pa sklepati, da gre v resnici za latinsko transkripcijo starogrške besede κύρτος ʻpast (za ribe)ʼ. Ob taki rešitvi sicer nastopi težava, da vrč iz Ljubljanice tipološko ne ustreza vrčem, ki so bili v rimskem obdobju v uporabi za lov na hobotnice in sipe, saj gre najverjetneje za enoročajni rimski vrč tipa lagynos. Če sprejmemo možnost, da je napis poškodovan, ter zadnjo ohranjeno besedo interpretiramo kot curios[e] ʻprevidnoʼ (ob upoštevanju dejstva, da po paleografskih značilnostih v odnosu do branja dejansko predstavlja lectio difficilior), bi ga bilo mogoče razumeti tudi kot dvodelno besedilo, npr. Amianti sum. Curios[e pone] ali podobno. (shrink)