V prvi polovici 18. stoletja je bila objavljena serija devetih oziroma desetih latinskih tiskov z naslovom Lakonsko ogledalo Evrope (Laconicum Europae speculum). Podobe z napisi je zasnoval Paul Decker mlajši (1685-1742), Johann Wolfgang Baumgartner (1709-1761) je postavil le tisk za Nizozemca, same bakroreze so izdelali različni bakrorezci (Christian Friedrich Lottes, Johann Georg Pinz, Philipp Andreas Kilian, Andreas Hoffer), uredil in izdal pa jih je Martin Engelbrecht (1684–1756) v Augsburgu okrog leta 1730. Celotni naslov je daljši, Lakonsko ogledalo Evrope, (...) v katerem je brez predsodkov, posmehovanja ali zaničevanja predstavljenih njenih devet posebej uglednih narodov in ljudstev, ki se v določenih lastnostih in znamenjih razlikujejo, vse zaradi radovednosti in zabave (Laconicum Europae speculum: quo IX. illius praecipuae nationes et populi, absque omni praeiudicio, ludibrio et opprobrio, saltem curiositatis et oblectationis gratia, certis characteribus et symbolis discernuntur, ob oculos positum).1 V naslovu je torej pojasnjen tudi razlog za nastanek teh tiskov, izšli so ≫zaradi radovednosti in zabave≪ (curiositatis et oblectationis gratia). Podobno kot ostale razpredelnice ljudstev ti bakrorezi niso bili mišljeni kot predstavitev realnih podob, temveč so bili namenjeni tudi zabavi. (shrink)

1. Odvažnost izricanja ; Figure otvorenih značenja -- 2. Činiti i biti ; Apokrifnost poetskog govora -- 3. Prizma i ogledalo -- 4. Filozofsko i umjetničko iskustvo -- 5. Filozofska i umjetnička kritika -- 6. Marksistička kultura mišljenja.

Prispevek predstavlja drobec iz slovenske gledališke zgodovine, pri čemer se osredotoča na dogajanje na odru nemškega Stanovskega gledališča v Ljubljani v sezoni 1833/34. Najprej je predstavljeno Amalija Mašek, operna pevka z mnogimi izkušnjami tudi v gledališki praksi, ki je v tem času vodila ljubljanski oder, nato pa je natančneje obravnavan repertoar omenjene sezone. Pri tem se osredotočamo zgolj na dramsko produkcijo in se ne posvečamo opernim predstavam. Iz prispevka je razvidno, da ljubljanski repertoar, v katerem so bile romantične igre reševanja, (...) klasične komedije, vodvilske komedije (comédie-vaudeville) in čarobne pravljice, ni zelo zaostajal za dunajskimi in celo za pariškimi uprizoritvami v prvi polovici 19. stoletja ter da si je občinstvo v Ljubljani predstave velikokrat lahko ogledalo samo nekaj let po praizvedbah. (shrink)