Mihael Rabatta se je s svojim prijateljem Morandom Porcio odpravil k Božjemu grobu leta 1396 in zapustil kroniko potovanja, ki jo hrani Državni arhiv v Gorici. Iter sancti sepulcri je v prepisu leta 2007 v Pordenonu objavila Accademia San Marco. Dnevnik opisuje potovanje, ki je trajalo tri mesece, od 27. avgusta do 28. novembra leta 1396. Ohranile so se tudi risbe in skice nekaterih krajev. Posebna pozornost je bila namenjena odpustkom, ki so jih romarji prejeli ob obisku Jeruzalema in drugih (...) svetopisemskih krajev. Mihael Rabatta je kot vojak in diplomat od začetka sedemdesetih let 14. stoletja služil padovanskim gospodom Carrara in jim ostal zvest do padca Padove pod oblast Beneške republike leta 1405. V poslanskih krogih ni bil znan le v severnoitalijanskem prostoru, pač pa tudi v prvi vrsti na ogrskem kraljevem dvoru. Po njegovih diplomatskih veščinah so povpraševali tako oglejski patriarhi v Furlaniji kot grofje Goriški. Mihaelov oče Anton je v Gorico prišel iz Toskane. Rodbina je nosila ime po vasi Rabatta pri Borgu San Lorenzo. Poznosrednjeveško trojezično goriško okolje, v katerem je Mihael odraščal, je botrovalo njegovemu poznavanju tudi slovenskega in nemškega jezika. Kmalu po prihodu iz Svete dežele je Mihael od goriških grofov prejel v fevd grad Dornberk. Dornberški grad je tako postal jedro posesti družine Rabatta na Goriškem do izumrtja rodbine leta 1794. Marca 1398 je Mihael skupaj z bratom Ivanom, ki je bil glavar goriš­kega grofa Henrika IV., od papeža Bonifacija IX. izposloval dovoljenje za gradnjo cerkve sv. Duha pod goriškim gradom. Pri postavitvi je bil posredno udeležen še tretji brat, solkansko-goriški župnik Peter, kar priča o prestižu družine Rabatta v tedanji Gorici. (shrink)