Abstract

Osrednja teza članka je, da je arhitektura utopična praksa po svoji notranji strukturi in po svojem načinu delovanja. To tezo razvija in utemeljuje članek na podlagi koncepta tektonske vezi. Kot primer vezi jemljemo vez v največjem merilu, povezavo neke grajene strukture in njenega konteksta. Če je vez med njima uspešna, potem vidimo oba elementa na nov in drugačen način. Vidimo ju kot kraj. Vez v največjem merilu imenujemo kraj. V članku dokazujemo, da je kraj tisto, kar je v procesu tektonskega konstruiranja ustvarjeno na novo: kraja ni mogoče ne zvesti na element dane situacije niti ga ni mogoče iz nje izpeljati. Kraj je transtemporalna in transsituacijska kreacija arhitekture. Zaradi svojega transtemporalnega in transsituacijskega značaja je kraj, topos, v resnici ne-kraj, a-topos. Ta a-topični moment je tisto, kar arhitektura ustvarja in vpeljuje v svet v obliki svojih uspešnih materialnih produktov. S tem odpira v svetu možnost za mišljenje in delovanje, ki je drugačno od mišljenja in delovanja, ki ga narekuje dani svet. Odpira možnost za mišljenje in delovanje, katerega edina oporna in orientacijska točka je moment a-topičnega.