Abstract

Prispevek zastavlja vprašanje materialnosti denarja kot materializirane vrednostne substance oz. materializiranega vrednostnega pojma. Osnovna teza je, da je denar za razliko od čiste abstrakcije vrednostne določitve sicer res nekaj materialnega, da pa je pomen te materialnosti strogo vezan na moment notranje zunanjosti vrednostne določitve, da sodi v vrednost kot notranji pogoj njene celosti, njene univerzalnosti nekaj, kar iz nje vselej že izpade. Materialnost denarja torej ne zaznamuje, da imamo opraviti z nečim, kar je čutno-oprijemljivo, ampak zastopa v prvi vrsti ločenost, izpad nekega momenta kot sestavni del celote vrednostne določitve. Je izraz za to, da je vrednost vselej drugo od same sebe: materialnost denarja-blaga je zastopnik notranjega razcepa vrednosti. Prav ta paradoksna vključena izključenost materialnosti vrednostne abstrakcije je tisto, kar vrednostna oblika produkta dela zakriva in »odtujeno« upodablja. Strog teoretski koncept za materialnost denarja pa je mogoče razdeliti šele na osnovi analize razmerja med kapitalom in mezdnim delom. Analiza »bistva« denarja, lahko k temu prispeva opozorilo, da za dojetje svojevrstnega značaja materialnosti denarja ne zadošča paradigma Heglove kritike Kanta, ki jo uporablja tudi »heglovski marksizem«.