Abstract

Tekst jemlje za izhodišče ne-identiteto transcendentalnega jaza čiste apercepcije in noumenalnega sebstva, tj. dejstvo, da je samozavedanje možno le na ozadju samonedostopnosoti »misleče stvari« in poskuša artikulirati »diabolično Zlo« kot Kantovo »nemišljeno« ter razmejiti njegov prostor kot prostor predmeta »neskončne sodbe«.