Abstract

Tekst najprej poda interpretacijo Kantove teorije prvotnega dogovora, izvorne družbene pogodbe. Jedro argumentacije je v tem, da Kant z dvoumnostjo, s katero uporablja pojem narave, problematizira samo ločnico narava/družba oziroma »naravno stanje«/»družbeno stanje«. Družbeno, civilno stanje ne pomeni le preloma z naravo, temveč na neki točki Kantu nastopi narava sama kot tista, ki je notranji pogoj tako vzpostavitve civilnega stanja, kot njegovega nadaljnega razvoja. Glavno osišče teksta pa je interpretacija neke opombe iz Die Metaphysik der Sitten, kjer Kant govori o razliki med umorom monarha in njegovo formalno usmrtitvijo. Slednja mu nastopa kot nekaj povsem nezaslišanega in interpretacija poskuša osvetliti razloge, zaradi katerih lahko Kant govori o omenjenem dejanju zgolj s skrajno grozo, kot o nečem povsem nezamišlji-vem.