Abstract

V najnovejšem zborniku spisov o sodobni globalni krizi, Against the Double Blackmail, Slavoj Žižek trdi, da potrebujemo Wiederholung Evrope. Tako, denimo, zapiše: »na podlagi kritičnega soočanja s celotno evropsko tradicijo moramo ponoviti vprašanje 'kaj je Evropa?' ali, raje, 'kaj za nas pomeni biti evropejci?' in na tej podlagi zgraditi novo vizijo«. V danem prispevku raziskujem, kako se takšno ponovno prisvajanje »Evrope« skozi ponavljanje že dogaja, kot to nakazuje niz potez, znamenj in drugih sledi, izdolbenih s stopinjami beguncev in prosilcev za azil med njihovo potjo od juga proti severu. Če je v Žižkovi knjigi »evropska tradicija« sinekdohalno predstavljena kot dvojna figura Edgarja Allana Poeja in Mary Shelley, je to zato, ker sta pisatelja z vnaprejšnjo izključitvijo vseh možnosti izhoda, uprizorila izvirno fantazmo severa, na podlagi katere se današnji begunci sklicujejo svoje pravice. Izkazalo se je, da je bila »sanjska dežela« ali Ultima Thule, od samega začetka logika vpisa. Iz te perspektive bi bilo dejanje iskanja zatočišča način »mišljenja s stopali«, kot je nekoč škandalozno zatrdil Lacan, pri čemer bi bilo besedilo, stkano kot »Evropa«, nezavedno te misli.