Abstract

Razmerje moči in obramba ter dokazovanje avtohtonosti posameznih znanstvenih disciplin v okviru družbenih in humanističnih ved se spreminja glede na spremembe in potrebe družbenopolitičnih gibanj prav toliko kot glede na notranji samorazvoj discipline, ki v določenem obdobju postane temeljni, vendar prehodni, referenčni okvir za druge, »sorodne« vede. Prispevek se omejuje predvsem na razmerje nove zgodovine in sociologije v zadnjih petdesetih letih, tudi z omembo učinkovanja marksizma na obe vedi.