Abstract

Prispevek kritično obravnava znano Bobbievo tridelbo pravnega pozitivizma na pozitivizem kot splošni pristop k učenju prava, nauk o pravu in ideologijo. Avtor uvodoma opozori na nekaj problemov same tridelbe, nato pa se osredotoči na Bobbievo samoopredelitev znotraj nje. Na primeru Bobbieve obravnave pojmov temeljne norme in pravila priznavanja pokaže, kako ga njegovo kasnejše zavračanje teh dveh pojmov nezavedno privede do sprejemanja pravnega pozitivizma kot nauka o pravu in pravne ideologije – ki ju je sicer zavračal. Avtor vidi razlog za ta nezavedni Bobbiev zdrs predvsem v njegovi vpetosti v specifično pravnokulturno okolje, ki ga prežema notranji pogled na pravo. Ob tem predlaga, da zavrnemo tridelbo pravnega pozitivizma in ga namesto tega proučujemo kot skupek ne vedno ločljivih stališč, ki tvorijo specifično pravnokulturno okolje