Abstract

Članek obravnava funkcijo naravnega prava kot utemeljila pozitivnega prava na eni strani, na drugi pa kot obliko samorefleksije prava v tradicionalni pravni teoriji. V nadaljevanju se ukvarja z vprašanje, kako je sodobna, pokelsnovska pravna teorija, ki je dokazovala nemožnost obnove naravnega prava, poskusila misliti samorefleksijo v pravu. Kot zgled sodobne rešitve problema samorefleksije analizira in hkrati kritizira avtopoietično teorijo v pravu.