Abstract

Članek se ukvarja s pojmom uklonljivosti, s posebnim ozirom na uklonljivost moralnih in pravnih norm. Na začetku začrtamo grob oris pojava uklonljivosti, ki je zahteven izziv tako za moralno kot tudi za pravno teorijo. Opozorimo na pogoje in primerjalne prednosti, ki naj bi jih izpolnjeval oz. imel model uklonljivosti. Nadalje se v članku osredotočimo na svojstven model uklonljivosti, ki uporablja pojem normalnih pogojev da bi zajel omenjeni pojem uklonljivosti norm. Trdimo, da temu modelu pri tem spodleti, posebej z vidika predpostavke nadaljnjih pomembnih norm, za katere imamo upravičene razloge za dvom, da so prav tako uklonljive. Tako ta model ne dopušča, da bi uklonljivost segala do samih temeljev zadevnega normativnega področja in omeji značilnost uklonljivosti na norme na srednji ravni. V zaključku poudarimo nekaj naukov te razprave in jih umestimo v širše polje pluralističnega pristopa k normam.