Jacques Derrida. Od krize evropskega duha do novega kozmopolitizma Jacques Derrida. From the Crisis of European Spirit to the New Cosmopolitanism
Abstract
"Evropa" je eden od motivov, ki jih je Derrida v svojih spisih najbolj kontinuirano obravnaval. V Mémoire se je ukvarjal s Husserlovim Dunajskim predavanjem iz leta 1935, k temu besedilu pa se je zopet vrnil v Voyous iz leta 2003. Pričujoči esej spremlja Derridajevo pot skozi pol stoletja in skozi različne faze: od obravnave Husserlovega prezrtja izvorov krize, evrocentrizma transcendentalne teleologije, mistifikacije monogenealogije, do opredelitev možnosti in nalog Evrope kot cap, kritike Kantovih pojmov kozmopolitizma in gostoljubja in avto-imunizacije uma. Pregled se začenja z Moshosovo inačico zgodbe o posilstvu Evrope, na koncu pa vpelje referenco na skoraj neznanega nemškega filozofa Friedlanderja/Mynono , katerega Kantovsko videnje sveta pomeni vzporednico Derridajevemu alter-mondialisme.“Europe“ is one of the most continuous motives in Derrida’s writings. In his Mémoire from 1953/54, he interrogates Husserl’s Vienna lecture from 1935, and in Voyous he once again comes back to this text. The essay follows Derrida’s path through fifty years and through its different phases: Husserl’s neglect of the origins of crisis, the Eurocentrism of transcendental teleology, the mystification of monogenealogy, the possibilities and tasks of Europe as a cap, the critique of the Kantian concepts of cosmopolitism and hospitality , the auto-immunization of reason itself. The survey begins with the story of the rape of Europe in Moschos’ version, and it ends with a reference to Friedlaender/Mynona , rather unknown German philosopher, whose Kantian world vision parallels Derrida’s alter-mondialisme