Abstract

Avtor analizira vpliv Aristotelove Druge analitike na Galileijevo argumentacijo v podporo astronomskim in kozmološkim sklepom, izpeljanih iz teleskopskih opazovanj, v Zvezdnem glasniku. Po povzetku tretje razprave Galileijevega Tractatio de demonstratione o vprašanjih, izvirajočih iz Druge analitike, se avtor osredotoči na dve stvari: Kaj natančno pomenijo Galileijevi »nujni dokazi« ali »dokazovalni in nujni razlogi« za teleskopska odkritja? Ali lahko t. i. dokazovalni regres osvetli njegovo argumentacijo? Avtor na primeru Galileijeve argumentacije za obstoj gora in dolina na Luni pokaže, da je vpliv Firenčanovih mladostnih beležk ni mogoče razbrati v njegovi rabi metode dokazovalnega regresa, temveč v njegovem pojmovanju »nujnega dokaza«. Dokaz poveže subjekte in predikate. Naravno, tj. nujno, lastnost subjekta ugotovimo na podlagi indukcije in čutnega izkustva s pomočjo »svetlobe uma«. Um ugotovi nujnost povezave določenega subjekta in njegovega predikata. V Galileijevih logičnih beležkah pa ni zaslediti bistvenega elementa njegovega pojmovanja dokaza: »nujnosti geometrijskega dokaza«.