Studie prezentuje dvě ideje filosofie jako vědy v Traktátu ("věda o člověku" či "věda o lidské přirozenosti") a Zkoumáních ("mentální geografie" či "věda o úkonech mysli") Davida Huma a dokládá na předvedení tematizace času v 1. knize Traktátu a s odkazy na Zkoumání, že v prvním případě vede k plastické analýze času, v druhém případě pak k její absenci. V neposlední řadě je studie inspirací k novému promýšlení Humova filosofického odkazu s akcentem na Traktát, jehož 270. výročí vydání si (...) v tomto roce připomínáme. (shrink)

The study examines the phenomenon of masquerading in Igbo culture. It philosophically explores the cosmology and cultural anthropology of Igbo masquerading, drawing some important implications for which the authors believe they bear on the truth of human existence. It investigates the distortions in and around this Igbo cultural practice against the background of its immanent significance and, thus, attempts to reconstruct it. The paper demonstrates that the huge potential for development inherent in Igbo masquerading outweigh its pitfalls. Igbo masquerading today (...) tends to divide the present generation from the older generation of Igbo. The latter lament that the way masquerading is done nowadays no longer reflects the critical cultural ideals of the people. But, this situation has not been given deserved attention among scholars. The significance of this study, then, lies exactly on its attempt at a theoretical and normative reconstruction of masquerading among the Igbo. The aim of the paper is to critically engage Igbo masquerading with the goal of rescuing it from associated negativities. In the light of the critical Igbo ideals of truth and social justice, the paper proffers the way forward and makes some recommendations. As a philosophical inquiry, the study employs the methods of analysis, prescription and speculation. (shrink)

Gregory Vlastos je v svoji znani rekonstrukciji argumenta »tritos anthropos« menil, da je regres tretjega človeka usodna napaka platonske teorije idej, saj vpeljuje najmanj dve protislovni logični značilnosti tega nauka: predpostavlja namreč dve načeli, samopripis in neistovetnost. Argument tretjega človeka zato obravnavam na podlagi upoštevanja omenjenih načel in njune veljavnosti v dveh inačicah, ki ju je podal Aleksander Afrodizijski. V prvi, ki je tradicionalno pripisana Aristotelu pod imenom O idejah in jo najdemo v Aleksandrovem komentarju k Metafiziki, in nato še (...) v Evdemovi inačici, kakršno domnevno ta navaja pri svoji aristotelski kritiki Platonove teorije idej. V drugem delu prispevka je narejena primerjava med Aristotelovima inačicama tretjega človeka in Platonovim pripoznanjem neskončnega regresa v obeh verzijah iz njegovega Parmenida: regres iz ideje velikega in regres iz idej kot vzorov, ki prav tako končujeta v neskončnem regresu novih idej: te po svojem bistvu ne bodo več ene, ampak brezmejno mnoge. (shrink)

[Empiricism, Naturalism, and Ideas] The author analyses the modern reception of key themes in Hume’s philosophy during the past century. The first part presents Hume’s version of three such themes – empi­ricism, naturalism and the theory of ideas. The following three parts give an exposition of modern forms of each of these themes, with the choice of modern reception being directed to those contemporary authors who not only developed Hume’s motifs in the most original way, but who also explicitly traced (...) the origin of their modern theory to Hume. For this reason, in the second part, which deals with the reception of empiricism in logical positivism, Hans Reichenbach and his treatment of Hume’s problem of inductive knowledge is discussed. In the third part, dealing with naturalism, the obvious choice is the most influential version of this doctrine in the work of W. V. O. Quine. The fourth part deals with the modern reception of Hume’s theory of ideas in a recent monograph by Jerry Fodor. The author considers Hume’s naturalism as the most live part of Hume’s legacy. Empirismus has, after all, been considerably transformed in content, or has even been rejected by later philosophers; while Fodor’s updating of the theory of ideas does not offer an adequate answer to the question of the place of thinking and intentionality in the material world. (shrink)

By analyzing discursive equalization of the categories of life and death in different spoken and written genres in the 1990s, the author uncovers a number of ideas and strategies around which the discourses guided by this phenomenon are structured. The first part of the paper is aimed at understanding the relation of these categories in Serbian folk culture and possible influences of the latter on recent articulations of the examined phenomenon. In the second part of the paper the central ideas (...) of the phenomenon are identified. These refer to the survival of the nation, "not betraying the ancestors", and ethnic territorialization. From the analysis of different spoken and written genres the conclusion may be derived that the "cancellation of boundaries" between the extremely opposed categories of life and death is made possible by the following discursive strategies: 1. "non-existification", 2. collective individualization, 3. vitalization, 4. mortification, and 5. various combination of the foregoing strategies.. Analizom diskursivnog izjednacavanja kategorija zivota i smrti u razlicitim govornim i pisanim zanrovima devedesetih godina XX veka, autorka iznalazi krug ideja i strategija oko kojih se struktuiraju diskursi usmereni ovim fenomenom. Prvi deo teksta posvecen je razumevanju odnosa ovih kategorija u srpskoj narodnoj kulturi i eventualnim uticajima ove kulture na novije aktualizovanje fenomena koji tematizuje. U drugom delu teksta identifikovane su nosece ideje ovog fenomena, koje se ticu opstanka nacije, "neizneveravanja predaka" i etnicke teritorijalizacije. Iz analize razlicitih govornih i pisanih zanrova proizlazi daje "ukidanje granica" izmedju ekstremno suprotstavljenih kategorija zivota i smrti omoguceno diskursivnim strategijama: 1. "onepostojanja", 2. kolektivne individualizacije, 3. vitalizacije, 4. mortifikacije i 5. razlicitim kombinacijama ovih strategija.. (shrink)

Podíváme-li se na rané Platónovy dialogy, vidíme, že o co v nich jde především, je předvedení toho, že pojmy mají relativně jasné hranice, že zdánlivému chaosu užívání slov vládne jistý pevný řád, který si člověk dokáže i explicitně uvědomit, je-li k tomu vhodným způsobem veden. Snaha o zdůraznění a znázornění tohoto na první pohled neviditelného 'řádu v chaosu' pak podle mého názoru postupně vedla i ke konstituci Platónovy mytologie říše idejí, které, ač neviděny, hrají z hlediska viditelného světa klíčovou roli. (...) Skrytý řád přítomný ve zjevném chaosu je vykreslen jako participace (methexis) věcí zjevného světa na idejích světa neviditelného. A již Aristotelés poukázal na to, že tato mytologie, jakkoli může být její spektakulárnost užitečná v kontextu nedoceňování existence řádu, může být naopak velice zavádějící, jestliže ji začneme brát jako více než právě mytologii; konkrétně jestliže začneme zapomínat, že 'platónský svět idejí' dává smysl pouze jako nástroj porozumění či výkladu toho světa, ve kterém žijeme, a začneme ho vidět jako něco skutečnějšího, než je svět zjevný. Zdá se mi tedy, že platonismus se ve filosofii dostává ke slovu jako antidotum vždy tehdy, když dochází k absolutizaci 'chaotického aspektu' světa (to jest když je svět vykládán jako něco, co jakýkoli řád postrádá - ať už to má podobu herakleitovského absolutizace pomíjivosti, romantického zdůraznění nevázanosti a iracionality, či postmoderní akcentuace různorodosti a nesouměřitelnosti). Na druhé straně platonismus sám svádí k absolutizaci 'řádu' (před Platónem zosobňovaným zejména parmeninovským popřením jakékoli proměnlivosti, a později pak nabývají podob třeba racionalistického výkladu světa jako vtěleného rozumu nebo moderního scientistichého názoru, podle kterého je mírou všech věcí věda). Existují ideje ve své 'platónské říši' doopravdy? Odpověď na tuto otázku je ovšem podstatným způsobem ovlivněna tím, jak rozumíme termínu "existovat" (nemluvě o slově "doopravdy").. (shrink)

U ovom radu pokušavam razviti ono što nazivam 'analitičkom, farabijanskom' koncepcijom orijentalizma. Motivacija za ovu koncepciju je to što nam pomaže sa zadatkom––koji je identificirao Wael B. Hallaq––da idemo dalje od 'rudimentarnih političkih slogana' vezanih za teoriju orijentalizma i umjesto toga da identificiramo orijentalističku 'psihoepistemičku patologiju' ( Hallaq 2018, 4). Da bismo to učinili ispravno, prema Hallaqu, moramo pronaći metodološku alternativu onoj koja orijentalistički diskurs čini mogućim. Hallaq identificira temeljni problem kao predanost sekularnom humanizmu, a rješenje njegovo napuštanje. Međutim, mislim (...) da je problem dublji, koji se grubo može izraziti na sljedeći način: kako možemo prihvatiti sveprisutnost ideološkog utjecaja bez napuštanja ideje da naše teorije ciljaju (i do neke mjere uspijevaju) predstavljati objektivnu stvarnost––tako da možemo reći da je orijentalizam stvaran fenomen, a ne samo nešto za što slučajno vjerujemo da je fenomen. Koncipiranje orijentalizma unutar farabijanske epistemologije i korištenje analitičkih alata za njegovo razumijevanje (za koje tvrdim da predstavlja jedinstvenu i osebujnu vrstu falibilizma) napreduje tamo gdje druge koncepcije ne uspijevaju. (shrink)

Problem duša–um–tijelo, drevno je pitanje koje je mučilo mnoge filozofe. Još od Platona i predstoika mnogi su filozofi pokušavali odgovoriti na pitanja odnosa između tih “dijelova”. Ovaj rad je pregled teorije o holonima koju je predložio Arthur Koestler i njezinih implikacija u modernoj kinematografiji, posebno na primjeru anime filma Ghost in the Shell. Postoje mnoga pitanja koja su aktualna i povezana s problemom duha i tijela, a koja proizlaze iz moderne kinematografije i TV emisija, no obično su zanemarena ili previđena. (...) U tim serijama i filmovima nalazimo suvremene ideje o kiborzima i transhumanizmu koje je spomenuti anime film popularizirao. Većina suvremenih serija bliža je transhumanizmu i postmodernizmu, no zbog opsega članka, biti će spomenute samo imenom.Drugi problem koji se nameće u modernoj kinematografiji je individualizam i egocentrizam koji nije usmjeren na transcendentalno ili čak transcendentno. Namjera ovog rada je pokazati da kroz Koestlerove ideje o holonima moramo uzeti u obzir širi pristup transhumanizmu, te da taj pristup ne smije biti fokusiran samo i isključivo na pojedinca. (shrink)

Ako je u antičkom polisu Platona brinulo što se građani samodovoljno oslanjaju na vlastita uvjerenja o vrlinama, ne tragajući za znanjem, današnjeg žitelja globalnog pseudopolisa opčinjavaju simulirane informacije, slike i uvjerenja koja nezamislivim bujanjem kreiraju društvenu svijest. U sjenci masmedijskih pećina uočavaju se obrisi transformirane demokracije koja je sve izloženija silovitim naletima megakorporativnih interesa, dominantnih geopolitičkih utjecaja, kulturnog determinizma i redefiniranog vjerskog fundamentalizma. Usamljenom pojedincu na Agori sve je teže formirati i sačuvati vlastito mišljenje, ideje i vrijednosti. Infoprostor je (...) pokriven globalnom mrežom informacija i podataka, dok čin razmjene simboličkih sadržaja od čovjeka preuzimaju strojevi! Sloboda izražavanja medija je kisik otvorenog, javnog komuniciranja, stup demokratskih građevina, ali problem je u činjenici što čuvari informacijskih ulaza i dalje stražare, ovoga puta pred cyberprostorima.If Plato was upset that people leaned on their own convictions about virtues, without seeking knowledge, present resident of global pseudopolis is obsessed by simulated information, pictures and convictions, which create social consciousness with their hyperproduction. In shadow of massmedia’s caves, contours of transformed democracy can be seen. This democracy is more and more exposed to the interests of megacorporations, dominant geopolitical influence, cultural determinism, and redefined fundamentalism. Under such circumstances, to some lonely individual, “in Athena’s Agora”, is even more difficult to form and keep his or her own opinion, ideas and values. Infospace is covered by global network of information and facts; the process of symbolic exchange is taken off humans by machines. Freedom of speech in media is the air of open, public communication, the pillar of democratic structures, but problem is that watchmen of “information gates” still standing guard, but this time in front of cyber spaces. (shrink)

U suvremenom svijetu sve je više visoko stresnih zanimanja. Često se među tim zanimanjima izostavlja ili zaboravlja izuzetno stresan posao pomoracā, čiji radni uvjeti posjeduju više izvora stresa. U članku autori sugeriraju dvije ideje koje bi pomorcima mogle pomoći u lakšem svladavanju poslovnih izazova. Prvi prijedlog je antistresni program koji sprječava uzroke nastanka stresa, kako u poslu tako i u ostalim segmentima života. Drugi prijedlog su radionice za kritičko promišljanje pomoću kojih bi se kod pomoraca mogla poboljšati komunikacija, uravnotežiti (...) međuljudski odnosi, povećati motivacija za profesionalne izazove i usavršavanje, olakšati lociranje problema i njegova rješenja, te smanjiti posljedice stresa.In the modern world there are more and more highly stressful occupations. Often among those professions people omit or forget a very stressful job of seafarers, whose work conditions have multiple sources of stress. The authors suggest two ideas which could help seafarers to overcome work challenges more easily. The first proposal is anti-stress program that prevents the causes of stress, both in professional and other parts of life. Other proposal suggests workshops for development of critical thanking with which participants could improve their communication, facilitate locating of the problem and its solutions, and reduce the effects of stress. (shrink)

Rad nastoji da predstavi filozofsku argumentaciju u prilog hriscanskoj ideji stvaranja sveta izlozenu u delu autora iz VII veka Maksima Ispovednika. Maksim Ispovednik je svoje ucenje o stvaranju razvio prativsi filozofske argumente svojih hriscanskih prethodnika, pre svih Grigorija Niskog, Nemesija Emeskog i Dionisija Areopagita. Srz Maksimove argumentcije slicna je ucenju o stvaranju sveta aleksandrijskog filozofa Jovana Filopona, ali njegovo ucenje obogaceno je i idejama pomenutih hriscanskih autora koje on dodatno razvija. Neke od ideja koje cine strukturu Maksimove filozofije stvaranja jesu: (...) petostruka podela bica, koja se vrhuni u podeli na stvorenu i nestvorenu prirodu, zatim pokret stvorenih bica prema Bogu koji je jedini istinski cilj njihovog kretanja, predvecno postojanje sveta u logosima kao izrazima Bozanske volje, Bozje promisljanje ne samo opstih nacela vec i individualnih bica i obozenje celokupne tvorevine kao prvenstvene svrhe stvaranja. Maksim svoje ideje vesto oblikuje koristeci se podjednako aristotelovskim, stoickim i neoplatonistickim filozofskim vokabularom. (shrink)

Platonove refleksije o poreklu, metodama i svrsi umeca tumacenju su mnogo aktuelnije nego sto se to obicno pretpostavlja. U ovome radu nastojacemo da rasvetlimo i kriticki preispitamo da li su njegovi pogledi o hermeneutici, koji se artikulisu u filozofskom razgovoru izmedju Sokrata i Protagore u dijalogu Protagora, adekvatni, konzistentni i jos uvek relevantni. Takodje cemo pokusati da pokazemo kojem su stajalistu u savremenim raspravama o hermeneutici najblize Platonove ideje i stavovi o sustini i dometima interpretativnog umeca.

Článek se zaměřuje na některé aspekty Dantova spisu De monarchia, především na povahu Alighieriho realizace ideje celosvětové monarchie, jež je jedinou zárukou trvalého míru, který je představen jako nezbytný předpoklad plné realizace všech duchovních potencí lidského rodu jako takového. Ačkoliv Dantovy názory vykazují ovlivnění dobovým averroismem, opírá se ve filosofické argumentaci pro upřednostnění vlády jediného celosvětového vladaře o scholasticky interpretovanou aristotelskou metafyziku. Autor konfrontuje základní momenty Dantovy politické filosofie s názory Marsilia z Padovy a především s koncepcemi Tomáše Akvinského. (...) Ačkoliv Dante přispěl k posílení autonomie světského a vymanění se panovnické moci z nároků, jež si osobovalo dobové papežství, vytvořilo jeho zbožštění panovnické moci ideové předpoklady pro zbožštění státu a novodobý etatismus. The study focuses on aspects of Dante`s De monarchia — particularly on Alighieri`s conception of realization of the idea of universal monarchy as the only guarantee of permanent peace. This is presented as a necessary precondition for a full realization of all spiritual potentialities of the human kind as such. Although Dante`s views display an influence of contemporary Averroism, his philosophical argumentation in favour of the rule of one universal monarch is based on scholastic interpretations of Aristotelian metaphysics. Key moments of Dante`s philosophy are confronted with the views of Marsilius of Padua and, particularly, with the conceptions of Thomas Aquinas. It is then argued that Dante contributed to strengthening of the autonomy of the secular order and to liberation of monarchic rule from power claims of the contemporary papacy. At the same time, however, his deification of monarchic rule created preconditions for deification of the state and modern etatism. (shrink)

Na osnovu analize relevantnih mesta iz Dekartovih spisa u clanku se pokazuje da Dekartove ideje reprezentuju stvari u duhu, ali da on nije reprezentacionalista u malbransovskom smislu: kod Dekarta se percipira reprezentovani objekt a ne reprezentacija objekta. Nakon toga, analiziraju se tri smisla ideje kod njega, objektivni, formalni i materijalni, a potom i razumevanje pojmova conceptus formalis i conceptus objectivus kod Franciska Suareza sto cini neposredan istorijskofilozofski izvor Dekartove teorije ideja. U zakljucku se istice centralnost pojma ideje (...) uzete formalno i iznose se razlozi za tvrdnju da u okviru Dekatove teorije ideja reprezentacionalizam i direktni realizam jesu ekvivalentni. Na kraju se daje sumarni pregled uticaja i preobrazaja razumevanja ideja u ranoj modernoj filozofiji. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 179049. (shrink)

U ovom tekstu pokusacu da protumacim promene kod Nea, glavnog lika trilogije Matriks, na zaledju Platonovih i Dekartovih ideja, kao i Hegelovih iz Filozofije istorije i Fenomenologije duha. Iako?filozofski?, Matriks nije razvucen niti dosadan film: umesto da beskrajno pricaju, likovi neprestano rade i taj ih rad menja. Suprotno rasirenom misljenju, ova interpretacija ne nalazi Dekartovu radikalnu sumnju u prvom delu trilogije, vec ga vidi kao dosledni platonizam. No, u njemu ima kartezijanskih motiva. Rezultat prvog dela jeste hegelovska nesretna svest. Sve (...) je to tek priprema za kljucni momenat cele trilogije, tj. dijalog Nea i Arhitekte. Neova odluka da odabere spas Triniti protumacena je u Hegelovim kategorijama beskonacnog prava subjekta da zadovolji sebe u onom sto radi; zbog toga je sesti Neo nov. Nakon pokazivanja razlika u ciljevima Nea i Agenta Smita, kao i preobrazaja ciljeva ljudi, treci deo teksta bavi se samim krajem Matriks revolucija i analizira ga koristeci Marksove ideje, s referencama na Platona i Nicea. (shrink)

Osrednji del monografije se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri so metode socialnega vplivanja uspešne pri podpiranju človekovih okoljevarstvenih teženj, spreminjanju pripravljenosti za okolju prijazno vedenje in spremembi vedenja samega. Pot od človekovega zavedanja okoljske problematike do dejanskega okolju prijaznega vedenja je dolgotrajna, izpostavljamo štiri temeljne vidike raziskovanja: izbiro vedenj, ki jih je treba spremeniti, preučitev dejavnikov, ki povzročajo okolju neprijazna vedenja, uporabo metod socialnega vplivanja za spremembo okoljske ozaveščenosti in vedenja ter oceno njihovega vpliva. Rezultati so pokazali, da pripravljenost (...) za okolju prijazno vedenje izraziteje vzpodbujajo notranji, psihološki dejavniki okoljskega vedenja, medtem, ko vedenje samo, poleg psiholoških, zaznamujejo tudi zunanji, socialni dejavniki. Metode socialnega vplivanja, ki temeljijo na praktičnem pristopu, prilagojenim različnim ciljnim skupinam prebivalcev so se izkazale kot uspešne in jih je smiselno uvesti tudi v izobraževalni sistem. Mladi so namreč najbolj dovzetni za spremembe in so učinkovit medij za prenos tovrstnih idej in ustreznega vedenja na starejše. (shrink)

Uprkos proklamovanim emancipacijskim namerama, mehanizam ideje o jedinstvenoj povesti covecanstva sa Hajdegerovog stanovista delovao je kao zagovornik niveliranja autenticnog tubivstvovanja, sluzeci tako pre njegovom porobljavanju nego njegovom oslobadjanju. Hajdegerova rasprava o povesnosti pociva na odbacivanju pojma povesti, odnosno Hegelovog pojma svetske povesti. Opravdanje te korekcije pronadjeno je u neizbeznoj opoziciji izmedju saznanja povesti i ispitivanja povesnog bivstvovanja, cija vlastita struktura lezi u egzistencijalno-vremenskim mogucnostima dogadjanja. U tvrdnji da izvorno razumevanje ne moze ponuditi opste znanje za sve, otvara se celokupna (...) problematicnost Hajdegerove pozicije. Ona naime pociva na tezi da svet javnosti ne nudi racionalnost i da s obzirom na javnost tubivstvovanje nema nista, na sta bi se moglo osloniti. (shrink)

Tato stať je zamýšlena jako úvod do spojité problematiky explikace pravdivosti a sémantic-kých paradoxů, které onu explikaci pronásledují. Tyto paradoxy jsou viděny jako prostředek ukázání, že nedostatečně promyšlená explikace našeho pojmu pravdivosti (významu pravdi-vostního predikátu) je explikací nevyhovující. Poté jsou předvedeny rysy obou klasických přístupů, Russellovy teorie typů a Tarského hierarchie metajazyků. Nakonec jsou podány zá-kladní ideje hlavních názorových škol, které přišly poté.

Članak razmatra pojam demokracije Johna Deweya u odnosu na ranije i suvremene radikalno ljevičarske ideje. Ističu se slična epistemološka, antropološka i politička stajališta u ovim teorijama. Vrlo je važno odbacivanje ili podcjenjivanje političke demokracije i naglasak na demokratskom životu s ciljem stvaranja novog društva, posve drukčijeg od postojećih društava. Članak je podijeljen u tri dijela. Prvi dio istražuje razumijevanje demokracije kao nepolitičkog fenomena i kao sinonima za novi oblik ljudske egzistencije u mladog Marxa te kasnijim stavovima Marxa i Lenjina (...) o demokraciji kao »hipokriziji«. Drugi dio analizira Deweyev pojam demokracije kao »načina povezanog življenja« i skreće pozornost na neke značajne podudarnosti i, također, razlike spram Marxovih ranih ideja. Treći dio razmatra razumijevanje demokratskog društva kao identičnog s globalnim društvom u kojem komunikacija među ljudima nije ograničena političkim granicama. U ovom se pitanju također prepoznaju značajne podudarnosti u mišljenju Marxa, Deweya i nekih suvremenih mislilaca . Zaključak je da su politička demokracija i demokratsko društvo kompatibilni, no ideja neke vrste novog nepolitičkog demokratskog društva osim globalnog društva se smatra nerealističnom. (shrink)

Although similar in some respects, Rawls' and Kant' visions of world order fall apart on the question of sovereignty. Rawls never advocates of an international single state with international authority. Kant, on the other hand, inspired by the project of Enlightenment, as a final form of international sovereignty sees federative state of states as a provider for eternal peace among peoples. Ideje o svetskom poretku medjunarodnih odnosa kod Rolsa i Kanta se ne poklapaju mada Rols smatra da mu je (...) Kant inspiracija u prakticnoj filozofiji. Rols je protiv svetske drzave, a kod Kanta postoji projekt koji podrazumeva medjunarodnu federativnu drzavu drzava. (shrink)

Ve své práci se autor zamýšlí nad používáním metod exaktních věd v ekonomii. Upozorňuje na problémy dnešních ekonomik vyvolané hospodářskou recesí a nalézá ideje, jimiž bylo dnešní ekonomické uvažování ovlivněno. Pouští se do analýzy racionalistického myšlení 19. století, které stálo za změnou obsahu výrazu "věda" a zamýšlí se nad následky, které to pro budoucí vývoj mělo. Dále analyzuje hloubku ovlivnění ekonomie exaktními vědami a svá zjištění demonstruje na příkladu laureátů Nobelových cen za ekonomii. Zjišťuje, že některé ceny byly uděleny (...) spíše za aplikaci matematických metod a pokusů o kvantifikaci, nežli za skutečnou analýzu lidského jednání. V druhé části práce se autor zamýšlí nad možnostmi vytváření svobodnější a "spravedlivější" společnosti a možnostmi vědců v této oblasti. Analyzuje činnost plánovačů a podstatu liberálního řádu. (shrink)

Autor nastoji da pokaze da je uobicajena podela na?hobsovsku? i?kantovsku? liniju misljenja u sklopu savremene recepcije tradicije drustvenog ugovora potpuno opravdana. U tekstu se takodje naglasava kako se ideja drustvenog kao?moralnog? ugovora, nasuprot izvornijem?politickom? ugovoru, artikulise tek u poznoj?evolucionoj? fazi te ideje, narocito u dvadesetom veku. Najposle, odbacuje se pokusaj redefinisanja kontraktualizma kao neke vrste?konstruktivizma?, buduci da u kontraktualizmu nema nikakvih elemenata?proceduralnog? rasudjivanja koje je, prema opstem uverenju, karakteristicno za?konstruktivisticku? misao. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 43007.

U svom remek- djelu, Proces i realnost (1929.), s podnaslovom Rasprava s područja kozmologije, Whitehead se bavio kozmologijom kao dijelom svoje opće metafizike procesa. Metafizika traga za najopćenitijim načelima realnosti. Kako je rekao, »to je znanost koja želi otkriti opće ideje koje su neophodne za analizu svega što se zbiva « (RM 84). Metafizika stoga traga za načelima koja su nužna u svim mogućim svjetovima ili kozmičkim epohama, a kozmologija otkriva pomoću promatranja onoga što su primjeri za naš aktualni (...) svijet ili ovu kozmičku epohu. (shrink)

Autor opisuje prvu deceniju filozofskog casopisa Arhe, koji je osnovao Odsek za filozofiju Univerziteta u Novom Sadu 2004. Od samog pocetka uredjivacka politika je stavila snazan naglasak na teme koje su povezane sa vazecim planom i programom, da bi se postojeca bibliografija prosirila i produbila originalnim prilozima nastavnika i saradnika. Osobenost casopisa prepoznata je u pruzanju prilike mladim autorima da objave svoje prve clanke, kao i u otvaranju prostora za sve svetske jezike. Posredstvom problemski usmerenog kritickog nacrta vodece ideje (...) casopisa Arhe, autor je prikazao osnovne teme, izbor kojim se rukovodio rad na prevodima, gostujucim predavanjima, okruglim stolovima i ostalim aktivnostima koje su zabelezene u pojedinim rubrikama casopisa. (shrink)

Cílem této práce je připomenout odkaz J. B. Kozáka (1888–1974) a hodnotu jeho přednášek na Karlově univerzitě v letech 1949–1952, které měly hluboký význam v souvislosti s novou politickou situací po komunistickém puči v roce 1948. Život J. B. Kozáka byl hluboce ovlivněn jeho církevním vzděláním. Nakonec však získal post profesora filosofie na Karlově univerzitě v Praze. Jako prominentní zástupce Českého kulturního života se stal aktivním členem malého kroužku „pátečníků“ založeného spisovatelem K. Čapkem (1890–1938) a podporovaného T. G. Masarykem (1850–1937). (...) J. B. Kozák obhajoval demokratické ideje, ale jeho sympatie zároveň patřily také sociálně orientovaným levicovým osobnostem (viz například jeho přátelství s profesorem Z. Nejedlým, 1878–1962). Před válkou J. B. Kozák opustil Prahu a začal přednášet filosofii na Oberlin College v Chicagu (USA). Na konci války se však do Prahy vrátil. V létě roku 1945 získal znovu univerzitní post s možností přednášet. Ve vášnivých debatách s marxisty hájil myšlenky humanismu a svobody. Získal si sympatie svých studentů a stal se jejich morální autoritou, kterou zůstal i v těžkých časech politických čistek, kdy byli mnozí jeho kolegové propuštěni. Skutečnost, že si udržel pozici na univerzitě, nijak jeho autoritu nepoškodila. Byl chráněn kvůli svým levicovým názorům před válkou. Navzdory respektu, kterého se mu dostávalo, byla jeho možnost přednášet značně omezena. Připojeny jsou také úryvky jeho „dějin filosofie“ jako volné záznamy jeho přednášek. (shrink)

U drugom delu teksta o Filotejevoj doktrini o Moskvi kao?Trecem Rimu? autor se bavi njenom recepcijom u kasnijim periodima ruske intelektualne i politicke istorije. Iako u svom izvornom obliku to ucenje nije sadrzavalo imperijalnu, spoljno-politicku konotaciju, u radu su analizirane interpretacije ideje Treceg Rima koje su imale i znacajne politicke konsekvence. Na unutrasnjem planu ona je posluzila knezu Kurbskom za kritiku vlasti Ivana Groznog, kao i za odbacivanje crkvenih reformi patrijarha Nikona u literaturi Staroveraca. Ipak, obnova interesovanja za ideju (...) Treceg Rima karakterise ruski XIX vek u kome su vodjene diskusije o odnosu Rusije i Zapada. Slovenofilski kriticari reformi Petra Velikog u proslosti Moskovskog carstva nasli su potvrdu kulturne originalnosti i superiornosti Rusije. Autor naglasava razlike izmedju slovenofilske i panslovenske interpretacije ruskog mesijanizma. U zavrsnom delu rada mesijanska ideja dovodi se u vezu sa radjanjem nacionalizma u imperijalnom kontekstu. Na taj nacin, autor dovodi u pitanje rasirene interpretacije o njenim distinktivno ruskim karakteristikama. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 179014. (shrink)

U ovom tekstu ćemo istražiti na koji način i na kojoj osnovi je ideja napredovanja doživela svoju transformaciju u neoplatonizmu i hrišćanskoj teologiji. Pokazaćemo da se elementi ove ideje javljaju kod Plotina i pojedinih patrističkih autora, ali da je konačno uobličenje i razradu doživela prvenstveno u delu svetog Grigorija Niskog, koji je priznat kao najzaslužniji za njeno postuliranje.

Temeljni je cilj ovog rada primjena općenite ideje evidencijalizma na poseban slučaj svjedočanstva i povjerenja koje određujem kao postupak prihvaćanja iskaza drugih ljudi. U prvom dijelu, zagovaram poziciju evidencijalizma u pogledu povjerenja, odnosno stav da je epistemički odgovorno povjerenje stvar posjedovanja odgovarajuće evidencije ili epistemičkih razloga. U drugom dijelu, razmatram primjedbe koje mogu biti upućene ovoj poziciji od strane anti redukcionista i nihilista. Konačno, u trećem dijelu nastojim braniti evidencijalizam protiv upućenih kritika, te predlažem kriterij primjerene evidencije za epistemički (...) odgovorno povjerenje.The main purpose of this paper is to apply the general idea of evidentialism to the very specific case of testimony and trust characterized as being the procedure of acceptance the other people reports. In the first part, I argue in favour of evidentialism concerning trust, a viewpoint that takes epistemically responsible trust as a matter of evidence. In the second part, I analyze the objections that can be put on this kind of evidentialism by anti-reductionism and nihilism. In the third part, I try to defend evidentialism against this critique and I propose the evidential standard of epistemically responsible trust. (shrink)

Osnovno pitanje koje rad pokreće je na koji nam način istraživanje ideje univerziteta omogućuje da danas pred njom otvorimo nove horizonte? Fichteovo, Schleiermacherovo i Humboldtovo inzistiranje na obrani autonomije univerziteta stvorilo je novi problem – sudbinsko vezivanje univerziteta za državu pokazalo se kao preveliko breme. Pritisnut zahtjevima države za proizvođenjem profesionalne kompetencije, u svijetu koji je sve više insistirao na administrativnoj i privrednoj funkcionalnosti i efikasnosti, univerzitet se sve više udaljavao od svojih modernih prosvjetiteljsko-humanističkih okvira, odnosno, od proklamirane emancipatorske (...) uloge znanja. Međutim, on je jednako bio žrtvom visoko podignutog tona kojim je bio praćen govor filozofa njemačkog idealizma. Univerzitet tako biva razapet između znanosti, nacije i države. Ideja univerziteta se time pretvorila u ideologiju univerziteta. Dijagnoza je glasila da je univerzitet ostao bez svoje ideje. Tako se danas odgovor na pitanje ima li ideja univerziteta još uvijek snagu legitimizacije same institucije, kod Habermasa, Lyotarda i Derridaa, poklapa s pokušajem »buđenja« samih živih aktera univerziteta, profesora i studenata. Današnji put filozofije u nekakvo novo legitimiziranje univerziteta moguće je samo ako ova revidira svoj stav prema toj instituciji. Možemo li re-legitimiziranje univerziteta shvatiti kao jedan novi vic?!Die Grundfrage dieser Studie ist wie diese Forschung uns ermöglichen könnte, vor der Idee der Universität einen neuen Horizont zu öffnen. Fichtes, Schleiermachers und Humboldts Behharen auf der Verteidigung der Autonomie der Universität hat ein anderes Problem verursacht – schicksalhafte Beziehung der Universität mit dem Staat, die sich als zu schwierige Belastung erwiesen hat. Unter dem Einfluss des Staates eine professionelle Kompetenz zu produzieren, in der Welt, die an Verwaltungs- und Wirtschaftlichsfunktionalität und Leistungsfähigkeit zunehmend insistierte, entfernte die Universität weiter von ihren modernen aufklärerisch-humanistischen Rahmen, d.h. von der verkündigten emanzipatorischen Rolle des Wissens. Die Universität war, aber, gleichartig das Opfer des hoch gehobenen Tons, mit dem die Philosophen des deutschen Idealismus über sie gesprochen haben. Damit wird die Universität zwischen Wissenschaft, Nation und Staat verspannt. Die Idee der Universität verwandelte sich in die Ideologie der Universität. Die Universität ist ohne ihre Idee geblieben. So heute zustimmt, bei Habermas, Lyotard und Derrida, die Antwort auf die Frage ob die Idee der Universität immer noch die Institution selbst legitimieren könnte, mit dem Versuch des Erwachens der „lebendigen Akteure“ der Universität, Professoren und Studenten. Der heutige Weg der Philosophie in eine neue Legitimierung der Universität ist möglich nur wenn sie ihre Haltung zu der Institution revidiert. Können wir die Re-Legitimierung der Universität als einen neuen Witz verstehen?! (shrink)

Tekst razvija idejo interpasivnosti, novega koncepta, oblikovanega po modelu interaktivnosti in ki pokriva vrsto pojavov, v katerih subjekt delegira svojo pasivnost in užitek na drugo osebo ali stvar. Izhodišče je tekst, ki gaje leta 1874 napisal Villiers de 1'Isle-Adam in ki nemara lahko velja za rojstno mesto te ideje. Ta tekst razvija pojem la claque, in predlaga njegovo razširitev, tako da bi ga pretvorili v mehanični aparat. Pričujoči tekst skuša pokazati, daje ta claque mogoče vzeti za vzorec za delovanje (...) želje in njene inherentne interaktivnosti, medtem ko leži ključ do interpasivnosti v neki dimenziji, ki se inherentno razlikuje od želje in seji zoperstavlja, in ki jo je Freud zakoličil kot nagon. Medtem ko se želja vzdržuje skozi svojo nenehno nezadovoljenost, pa je nagon vselej zadovoljen, subjektu priskrbi užitek, pred katerim ga želja skuša obvarovati. Psihoanalizo je tako mogoče dojeti kot proces, ki vodi od struktur želje k strukturam nagona. (shrink)

Razmatrajući pitanje globalizacije u kontekstu filozofije, tekst kreće u pomalo neočekivanom pravcu: ne promišlja o značenju i posljedicama procesa kojeg nazivamo ‘globalnim’ nego umjesto toga nastoji istražiti kakav je utjecaj globalizacije na filozofiju te teorijsku i literarnu produkciju. Umjesto pokušaja da odmah »misli globalizaciju«, tekst nastoji pokazati »što je globalizacija učinila mišljenju«. Za ilustraciju toga nastojanja uzet će se u obzir tri glavna područja koja treba istražiti: Afrika, Latinska Amerika i Indija. Ta su područja izabrana jer predstavljaju reprezentativne regije tzv. (...) »Trećeg svijeta« ili »Globalnog Juga«. Osnovna ideja, preuzeta od P. Hountondijija, jest da filozofska i teorijska produkcija oponašaju onu ekonomsku, a fortiori, zapravo predstavljaju isti proces, što je prikazano na mnoštvu primjera. Nadalje, tekst nastoji pokazati da se usprkos velikim razlikama u hermeneutičkim gledištima, geografskoj udaljenosti i sukcesivnoj tradiciji, cijela filozofska/literarna produkcija »Trećeg svijeta« suočava sa sličnom sudbinom, što može biti posljedicom njena strukturalnog pozicioniranja u suvremenom »sustavu svijeta«. Autori koji dolaze iz »perifernih« područja teorijske produkcije ne suočavaju se samo sa sličnim problemima, nego, kako je u tekstu pokazano, također dijele slične ideje o tome što se može učiniti kako bi se minimalizirala i izjednačila neravnoteža i asimetrična pozicija njihovih kultura. (shrink)

Author considering, appearing and existing modern idea about university like one of the most important institution of knowledge which is arise in modern epoch. In this work particular attention will be initiated on considered different ideas and conception university which were before so-called Himbolt?s idea of university which has global disposition and which is in the last two centuries regardless on period of crisis, had dominant position in contemporary high school education.. The second part of work is consecrated on analysis (...) constitute the first Serbian university. In this part of work will be analyze different treatise and projects of university which are during 19. and on the beginning of 20. century arise in circle of Serbian intellectual elite in which are essentially influence at form of institutionally profile the first Serbian university. The third part of work surround there different phase of develop on university and university education in Serbia in XX and on the beginning of XXI century. The first phase present the time between two war; the second phase is consecrate the time of and the third phase consecrate the last decade of XX and the first decade of XXI century in which are tempestuous changes in society announce new searching and fundamental over questioning the state in our high school institution with primary target that theirs work coordinate with standard of European universities and that way accomplish theirs integration in net of European universities. Autor razmatra uslove nastanka srednjovekovnog univerziteta, shvacenog kao korporacije fakulteta, i govori o filozofskim idejama koje su uticale na stvaranje i sirenje moderne ideje univerziteta, sigurno jedne od najznacajnijih institucija znanja koja je nastala u modernoj epohi. U ovom radu posebna paznja bice posvecena razmatranju razlicitih filozofskih ideja univerziteta koje su prethodile stvaranju tzv. Humboltove ideje univerziteta koja je u poslednja dva veka, bez obzira na periode krize, imala u savremenom visokom skolstvu dominantnu poziciju. Drugi deo rada posvecen je razmatranju procesa konstituisanja prvog srpskog univerziteta. U ovom delu rada bice analizirane razlicite rasprave i projekti univerziteta koji su tokom 19. i pocetkom 20. veka nastali u krugovima srpske intelektualne elite i koji su bitno uticali na institucionalni karakter i obrazovni profil prvog srpskog univerziteta. Treci deo rada obuhvata razmatranje cetiri razlicite faze razvitka modernog univerziteta i univerzitetske nastave u Srbiji u XX veku. Prvu fazu cini period od osnivanja Beogradskog univerziteta do pocetka Prvog svetskog rata. Druga faza je posvecena razmatranju univerzitetskog obrazovanja u medjuratnom periodu, a treca i cetvrta faza obuhvataju analizu razvitka i funkcionisanja univerziteta u doba komunizma i pocetak tranzicije. Burne promene u nasem drustvu devedesetih godina XX veka, najavile su nova traganja i temeljna preispitivanja stanja na nasim visokoskolskim institucijama s osnovnim ciljem da se njihov nacin i program rada uskladi sa savremenim evropskim univerzitetskim standardima i na taj nacin pripremi njihovo integrisanje u mrezu evropskih univerziteta. (shrink)

U radu se polazi od sagledavanja Mekintajerovog pojma?obrazovane javnosti?, najpre, u sklopu njegovog predavanja Ideja obrazovane javnosti, a zatim, i u zakljucnim poglavljima Tri rivalske verzije moralnog istrazivanja, gde ovaj pojam biva konkretizovan na pitanje o mestu univerziteta u savremenom drustvu. Interpretirajuci stavove koje Mekintajer zastupa u ovim radovima kao tematizaciju pitanja o?uslovima mogucnosti? ostvarenja?liberalno-prosvetiteljskog obrazovanog projekta?, kriticki se ispituje njegovo odredjenje?samostalnog misljenja?, pre svega, kroz problematizaciju odredjenja odnosa izmedju?samostalnog misljenja? i?standarda racionalne argumentacije? koje je ponudjeno u navedenim radovima. Teza (...) od koje polazimo jeste da Mekintajerova reafirmacija?ideje obrazovane javnosti? predstavlja ne samo njegov odgovor na pitanje o ciljevima obrazovanja, vec i poziv da humanisticke nauke budu aktivnije ukljucene u raspravu o pitanjima koja su znacajna za drustvo. (shrink)

Filosofové odedávna snili o jazyce, který by byl z hlediska řešení těch problémů, se kterými se potýkají (případně všech lidských problémů vůbec), vhodnější než jazyk, jímž nás obdařila příroda. Mnozí z nich si představovali, že filosofické problémy vznikají zčásti nebo zcela v důsledku toho, že přirozený jazyk není dostatečně přesným prostředkem vyjádření našich idejí a myšlenek - a že by se tedy vše spravilo, kdyby byl k dispozici jazyk, jehož výrazivo by bylo s našim myšlením - případně s naším světem (...) - v dokonalém souladu. Podle tohoto názoru je tím, co filosof (ale i vědec) potřebuje, jakási „abeceda lidských myšlenek“, která by nám umožnila „pomocí spojení jejích písmen a analýzy slov, která se z nich skládají, objevit a posoudit všechno ostatní“ (Leibniz) K tomu, aby se taková „abeceda“ dala vytvořit, ovšem zbývala jedna ‘maličkost’: bylo třeba posbírat a zinventarizovat všechny naše myšlenky a ideje, zjistit, pro které vyjádření nemáme, případně které vyjadřujeme nějak ‘nevhodně’, a tyto nedostatky a nesrovnalosti odstranit. Problém byl ovšem v tom, že nikdo neměl nejmenší ponětí, jak tohle udělat: a Leibnizův projekt calculu philosophicu, stejně tak jako jiné podobné nápady, zůstal navždy pouhou utopií. (shrink)

U članku se opisuje burna povijest eugenike u Sjedinjenim Državama tijekom cijelog 20. stoljeća. Premda je nacistička eugenika notornija po svojim groznim posljedicama, činjenica je da je većina američkih saveznih država imala zakone koji su dopuštali sterilizaciju “nesposobnih” i da je golem broj ljudi prisilno steriliziran. Neki su zakoni ukinuti tek 1967. ali postoje i naznake zakonodavstva o sterilizaciji koje bi mogle dopustiti zloupotrebe karakteristične za rane godine 20. stoljeća. Međutim, glavnina članka opisuje ideološke izjave najvećih američkih eugeničara poput Davenporta, (...) Laughlina, Estabrooka iz Eugenic Record Officea, Granta, Rossa i drugih, kao i socijalne motive koje su eugeniku činili tako popularnom ideologijom sve do Drugog svjetskog rata. Jedna od sugestija članka jest da su eugeničke ideje i dalje latentne u drukčijim oblicima “znanstvenog rasizma” koji traje i danas.The article describes a troubled history of eugenics in the US, from its beginnings at the end of the 19th century, through the whole of the 20th. It is a part of a larger historical study on eugenics. It focuses on Davenport, Laughlin, Estabrook and the Eugenic Record Office, on the early racist eugenicists like Grant and Ross, and on sterilization legislation in the twenties and thirties. The intention however was to put the historical debate into a contemporary context, or at least to show that some eugenic ideas have lived long after everybody thought they were dead. There are some hints and quotations that show it might still be possible to misuse sterilisation in the US today. (shrink)

Tekst je drugi deo studije u kojoj je analizirano delo Aleksandra Radisceva vodeceg predstavnika Prosvetiteljstva u Rusiji XVIII veka. Polazeci od tumacenja 'prosvecenog apsolutizma' Katarine Velike, u radu su interpretirane politicke i socijalne ideje Radiscevljevog Putovanje od Petrograda do Moskve. Autor zakljucuje da je Radiscev rodonacelnik 'ruske inteligencije' ciji kriticki angazman anticipira fenomen 'disidentstva'.

U tekstu se razmatra paradoksalna priroda identiteta koja izvire iz: 1) samog pojma cija apstraktna opstost sazima razlicite, u stvarnosti cak suprotne osobine; 2) procesualne prirode stvarnosti koju je lakse uhvatiti u poetske metafore ili apstraktne principe nego u nedvosmislene pojmovne mreze; 3) odnosa suprotnosti bica i znanja, svesti i stvarnosti, subjekta i objekta, sopstva i licnosti. Zapetljano u lavirintu cije granice izmicu pri pokusaju pojmovnog odredjenja, moderno misljenje identiteta ide ka napustanju ideje?sopstva? u korist?ega? i pogresnom razumevanju identiteta (...) kao identicnosti. To odgovara?vremenu izgubljenog duha?, razapetom istovremenom potrebom za pronalazenjem identiteta i za odustajanjem od njega. (shrink)

Přirozený zákon je jednou z nejvýznamnějších idejí, která stojí v základech evropského filosofického, etického a právního myšlení. Předložený článek podává stručnou expozici vývoje ideje přirozeného zákona ve filosofickém myšlení s důrazem na jeho klíčové momenty a vyjádření nosných tezí, které předurčily rozumění tomuto pojmu v následujících obdobích. Jeho cílem není detailní probádání některé z jednotlivých etap či některého z autorů, ale naopak podat souhrnný a přehledný obraz vývoje této ideje. Východiskem je zde stručné načrtnutí hlavních zdrojů ideje (...) přirozeného zákona v antice, počínaje předsokratiky, následně u Platóna a Aristotela a představením hlavních rysů stoické koncepce. Další část je věnovaná scholastickému uchopení problematiky přirozeného zákona u T. Akvinského a Suaréze. Následuje přiblížení novověkých úvah u Grotia, Pufendorfa a Hobbese. Tito teoretici jsou následně kontrastováni s průřezovým přehledem myšlení positivně právního u Benthama, Austina a jejich pokračovatelů, neboť i vývoj positivistického myšlení výrazně přispěl k zformování moderní teorie přirozeného zákona, které stojí explicitně v opozici k němu. Text uzavírá přiblížení stavu přirozenoprávní diskuse u nejvýznamnějších autorů 20. století. (shrink)

Shvaćajući kulturni pluralizam kao činjenicu suvremenog liberalno demokratskog društva, uočava se njegova problematičnost u odnosu na same liberalno-demokratske ideje. Demokracija polazi od prava većine, a liberalizam polazi od pojedinca kojemu su osigurana temeljna prava i dužnosti zanemarujući činjenicu njegova mogućeg pripadanja manjinskoj kulturi. Može li se odgovor na zahtjev kulturne različitosti pronaći isključivo u teoriji ljudskih prava ili je potrebno dopustiti postavljanje posebnih prava za pripadnike različitih manjinskih kultura? Je li takva posebna prava dovode u pitanje ideal jednakosti koji (...) se oduvijek smatrao temeljem pravednih odnosa? Will Kymlicka, polazeći sa svog liberalnog stajališta, navodi kako jedna obuhvatna teorija pravednosti u multikulturalnom društvu treba uključivati i opća prava, koja su pripisana svim pojedincima bez obzira kojim skupinama pripadali, ali i određena grupno-diferencirana prava ili »specijalni status« za manjinska prava.Understanding cultural pluralism, as a fact of the modern liberal democratic societies, it is problematic regarding the very liberal democratic ideas. Democracy starts with the majority rule, and liberalism is based on the individual, whose basic rights and duties are ensured, disregarding the fact of possible belonging to a minority culture. Can the answer to the demand of cultural diversity be found exclusively in the human rights theory or must we allow the setup of special rights for the for the members of different minority cultures? Do such “special rights” question the ideal of equality that was always considered to be a base of justice? Will Kymlicka, starting from his liberal standpoint, states that a comprehensive theory of justice in multicultural society must include both the general rights ascribed to all individuals, regardless of which groups they belong to, and the specific group-differentiated rights or “special status” for minority rights. (shrink)

Svojom teorijom pravednosti kao pravičnosti američki autor John Rawls ponudio je egalitarnu koncepciju pravednosti za demokratsko društvo. Kao liberal, ostao je dosljedan ideji da realizacija pravednosti podrazumijeva načelo jednakih sloboda i načelo jednakosti mogućnosti. Uz ta dva načela, Rawls drugom načelu pridružuje i načelo razlike koje za zadatak ima uklanjanje svih onih faktora koji su s moralnog stajališta proizvoljni. Specifičnost tog načela, koje traži promišljanje o drugome, izdvaja Rawlsovu teoriju iz korpusa liberalnih koncepcija pravednosti. U Rawlsovom filozofskom razvoju, počevši od (...) Teorije pravednosti, preko Političkog liberalizma, do Prava naroda i »Preispitivanja ideje javnog uma«, može se uočiti posustajanje u obrani tog načela. Čini se da je riječ više o praktičnom posustajanju nego o manjkavosti načela, posebice iz razloga što ga Rawls usko vezuje uz ideju solidarnosti te izgradnju ljudskog samopoštovanja.With his theory of justice as fairness, American philosopher John Rawls has offered an egalitarian conception of justice for a democratic society. As a liberal he assumed that realization of justice in democratic society presupposes the principle of equal liberties and the principle of fair equality of opportunity. In addition to these two principles of justice, Rawls added the difference principle. The main task of this principle is to reduce all factors which are arbitrary from a moral point of view. The specificity of this principle, which requires reflection on the other two, distinguishes Rawls’ theory from the rest of liberal conceptions of justice. In Rawls’ philosophical development beginning with A Theory of Justice, over the Political Liberalism to The Law of Peoples with “The Idea of Public Reason Revisited” we can see a kind of renouncement in defense of the difference principle. It seems to be more of a practical renouncement because John Rawls has showed that the principle of difference is closely associated with the idea of human solidarity and building of self-esteem. (shrink)

Avicennino razumijevanje bitka je određeno religijskim kontekstom njegove misli i jezikom u kojem je ta misao ostvarena.Ideja Prvoga počela kao Počela bitka utemeljena je na poimanju da su bića u svijetu kontingentna: biće može postojati, ali može i ne postojati, jer njegovo postojanje ovisi o nekom uzroku. A budući da lanac uzrokâ ne može biti beskonačan, mora postojati neki prvi uzrok, čiji bitak – budući da prvi uzrok nije uzrokovan – mora biti nužan. Taj prvi neuzrokovani uzrok nužnoga bitka jest (...) podarivatelj bitka svemu kontingentnome. Odatle i Avicennina ideja o bitku koji se »pridružuje« bîti.No arapski jezik također upućuje na takovu ideju. Budući da u arapskome nema glagola koji znači ‘biti’, arapski logičari nisu mogli formulirati čisti egzistencijalni iskaz. Zato su umjesto egzistencijalnog iskaza rabili atributivni iskaz koji se po dogovoru smatrao egzistencijalnim. U takovu iskazu bitak uistinu jest »nešto« što se atribuira bîti bića, a ta konceptualizacija bitka osnova je Avicennine ideje o bitku kao svojevrsnom prigodku bîti.Avicennas Seinsverständnis ist durch den religiösen Zusammenhang seiner Gedanken und die Sprache, in der diese Gedanken zum Wort gekommen sind, bestimmt.Die Idee des ersten Prinzips als des Seinsprinzips gründet sich auf der Auffassung, dass das Seiende in der Welt kontingent ist: das Seiende kann existieren, aber auch nicht existieren, weil seine Existenz von einer Ursache abhängt. Da die Kette von Ursachen nicht unendlich sein kann, muss eine erste Ursache existieren, die selbst nicht verursacht ist. Diese erste unverursachte Ursache des notwendigen Seins gibt allem Kontingenten das Sein. Daher stammt Avicennas Idee des dem Wesen „zukommenden“ Seins.Auch die arabische philosophische Terminologie weist auf eine solche Idee hin. Da es im Arabischen kein Verb in der Bedeutung ‘sein’ gibt, konnten die arabischen Logiker nicht die reine existenziale Aussage formulieren. Deshalb haben sie statt der existenzialen Aussage die attributive Aussage in der existenzialen Bedeutung verwendet. In einer solchen Aussage ist das Sein tatsächlich „etwas“ was dem Wesen des Seienden attribuiert wird. Diese Konzeptualisation ist bei Avicenna die Grundlage für die Idee des Seins als des eigenartigen Akzidenz des Wesens. (shrink)