Abstract

Humanist Juan Luis Vives, ki je po mnenju sodobnikov sodil med vodilne mislece svojega časa, je v zadnjih desetletjih, predvsem po zaslugi raziskovalcev, kot sta Carlos Noreña in Charles Fantazzi, znova deležen večje pozornosti. Članek na ozadju zgodovinskega konteksta, predvsem položaja Judov v Španiji pod inkvizicijo ter razmer na dvoru Henrika VIII. v obdobju njegovega zakona s Katarino Aragonsko ter razkola, ki mu je sledil, obravnava Vivesov raznoliki opus. Pozornost posveti razpravi De institutione feminae Christianae ter njeni povezanosti z vse bolj kočljivim položajem kraljice Katarine in kraljične Marije. Ugotoviti je mogoče, da Vives ponudi nekaj s tedanjega stališča presenetljivo liberalnih novosti v zvezi s statusom žensk; s tem v zvezi je zanimiv zlasti njegov poudarek na intelektualnih zmožnostih, kjer je zastopal za svoj čas nevsakdanje stališče, da lahko ženska ravno preko uma, poučenosti in študija doseže pravo vrlino. Članek je pospremljen s slovenskim prevodom celotnega predgovora k obravnavanemu besedilu, posvečenega kraljici Katarini.