Eden glavnih grehov, pripisanih tradicionalni filozofski estetiki, je normativizem, ki naj bi predstavljal grožnjo umetniški svobodi. Če naj bo normativizem eden glavnih grehov tradicionalne estetike, potem ni nič čudnega, da naj bi po mnenju nekaterih predstavnikov analitične estetike odrešitev našli v begu v čisti deskriptivizem. Ta naj bi bil ne le osvobojen vseh normativističnih teženj, pač pa tudi vsakršnega vrednotenja. Kot rezultat tega smo dobili več klasifikatoričnih ter aksiološko nevtralnih definicij umetnosti. Narejeni so bili poskusi ustvariti nekatere čisto deskriptivne koncepcije (...) umetnosti, ki naj bi po mnenju njihovih avtorjev nudile vsestranske značilnosti umetniške praxis in ki istočasno ne bi vsebovale nobenih vrednostnih sestavin ter nobenega normativizma. Institucionalna teorija umetnosti Georga Dickieja je klasičen primer tega pristopa. Vendar pa niti institucionalna teorija umetnosti niti katerikoli drugi poskusi ustvariti čisto deskriptivne in klasifikatorične teorije umetnosti niso izpolnili pričakovanj in niso postali izčrpne ter uspešne teorije umetnosti. Zdi se, da to ni bilo naključno ter da ni moglo biti drugače. Morali bi pričakovati, daje, kot je poudaril Theodor Adorno, »zamisel o vrednostno nevtralni estetiki nesmisel«. Mislim, daje obča teza, po kateri ima estetika vedno neke normativne temelje, preveč radikalna in premočna. Osebno bi raje govoril o normativnih vidikih estetike. Kot lahko vidimo, stopnja normativnosti različnih teorij ni vedno enaka. Vendar pa sam ne dvomim, da je estetika aksiološka disciplina ter da nobena čisto deskriptivna teorija ne more ponuditi vseobsežne označbe umetnosti. (shrink)

Spis z naslovom Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev (De mortibus persecutorum) je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, odkritem leta 1778 v samostanski knjižnici v Moisacu. Ob prvi objavi (1779) ga je Etienne Baluze pripisal krščanskemu piscu in učitelju retorike Laktanciju (ok. 250–ok. 325), najbolj znanemu po prvi celoviti obravnavi krščanske vere, spisu Božji nauk (Divinae institutiones), a kmalu so se pojavili dvomi o njegovem avtorstvu. Tako po formi kot po obravnavani temi, strahotnih koncih cesarjev (...) preganjalcev, ki jih je Bog strogo kaznoval za njihove zločine, spis v antični književnosti nima prave primere. Zato je bil deležen različnih opredelitev kot krščanski pamflet, Konstantinov panegirik, konstantinska propaganda ipd. Forma je izrazito retorična, vsebuje tudi elemente krščanskega in poganskega zgodovinopisja in hagiografije, zgleduje se po judovski in antični tradiciji, v njem so opazne sorodnosti z Drugo knjigo Makabejcev in Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum. Po vrsti razprav in člankov za in proti Laktancijevemu avtorstvu, ko se je zdelo že, da dvomov ni več, je leta 2013 izšla knjiga Jeana Rougeja in Daniela de Deckerja z obnovljeno tezo, da je spis služil konstantinski propagandi in je nastal na pobudo cesarja, podkrepljeno s temeljito študijo drugih Laktancijevih del, in argumenti, oprtimi tudi na izsledke računalniško pripravljenih analiz. Zdi se, da vprašanje ostaja odprto. (shrink)

Filozofija prvega človeka pred grehom, tj. filozofija v paradižu, je bila malebranchevski okazionalizem. Če bi Adam vztrajal v okazionalistični drži, do greha ne bi prišlo. Prav padec iz okazionalizma je bil potemtakem tisti, ki je povzročil Adamov padec. Okazionalizem je bil očitno možen samo ob božji razveljavitvi določenih naravnih zakonov, z eno besedo, možen je bil samo v paradižu. A dejstvo, daje klonil celo najbolj prepričani okazionalist, Adam, in to v času, ko je - s tem, daje njemu v prid (...) delal izjemo v naravnih zakonih - njegovo okazionalistično prepričanje posredno vzdrževal sam Bog, najbrž govori o tem, da se okazionalizem, kot filozofija, ni mogel obdržati niti z božjo pomočjo. (shrink)

Markomanske vojne so bile največji in najobsežnejši oboroženi spo­pad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na (...) mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile čete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprečili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj čez limes in posledično prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleča zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za več rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pričujoče besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pre­tenture Italije in Alp«. (shrink)

O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

Članek ponovno odpira razpravo o recepciji dela Louisa Althusserja v teoriji in kritiki kulture v luči nedavnih angleških prevodov posthumnih del tega francoskega filozofa, vključno z nedokončanim Sur la reproduction, ki vsebuje tudi spis »Ideologija in ideološki aparati države«. Izmed marksističnih mislecev njegove generacije ni bil nihče v tolikšni meri tarča očitkov teoreticizma in političnega odpadništva kot prav Althusser, kar Rancière opisuje kot »althusserjansko zanikanje političnih učinkov«. Članek predstavi pregled zgodovinskih teženj in nasprotnih teženj, ki jih najdemo v Althusserjevih spisih (...) med »dolgimi šestdesetimi«, in trdi, da ne smemo podcenjevati vloge teorije in teoretikov v prid osvobajajočih praks maja 1968, ampak moramo Althusserjev domnevni teoreticizem misliti v kontekstu politično motiviranih teoretskih bojev in rivalstev, ki so določali »politiko njegovega časa«. V zaključku opažamo, da bi preusmeritev pozornosti k tem bojem lahko pripeljala do drugačnega pojmovanja vloge teorije po letu ‘68. (shrink)

Velej Paterkul je bil rimski ekvit, vojaški poveljnik in senator, ki je svojo politično kariero opravljal pod Avgustom in Tiberijem. Vse, kar vemo o njem, nam je povedal sam v svojem zgodovinskem delu Historia Romana. Popisal je zgodovino vse do Tiberijeve vladavine, zaradi slabe ohranjenosti prve knjige pa je težko reči, kje je začel. Bil je prvi rimski zgodovinar, ki je svoje delo označil za transcursus, v katerem bo popisal samo najpomembnejše dogodke. Slednje na splošno opisuje bolj podrobno, če so (...) bili bližje času, v katerem je pisal. Kljub temu da je Velejevo delo pravzaprav edino ohranjeno prozno delo iz časa Avgustove in Tiberijeve vladavine, je malo antičnih del, ki so jih tako v antiki kot kasneje citirali tako malo. Zanemarjali so ga predvsem zaradi njegovega navdušenja nad Tiberijem in njegovo vladavino. (shrink)

Kljub temu, da je bil Louis Rossel eden vodilnih akterjev v francoski državljanski vojni, se ga veliko manj spominjamo in je tudi veliko manj spoštovan kot vodilni misleci komune. Tu analiziram njegovo sodelovanje pri tem dogodku in pri predhodni kampanji Nacionalne obrambe, opirajoč se pri tem tako na biografijo Edith Thomas kot na Rosslova lastna posthumna dela. Prevladujoča domneva, da je Rossla motivirala lastna ambicioznost, ki naj bi bila pogubna za usodo komune in nasprotujoča njenim revolucionarnim egalitarnim načelom, se na (...) podlagi obstoječih dokazov zdi poenostavljena. Še več, takšni domnevi lahko nasprotujemo z interpretacijo komune in državljanske vojne v Franciji kot drame, še posebej če se navežemo na dela Jeana-Pierra Vernanta in Pierra Vidala-Naqueta o grški tragediji. (shrink)

Matej Hriberšek z monografijo Slovenski doktorji klasične filologije na dunajski univerzi v obdobju 1872–1918 razširja in nadgrajuje raziskave, ki jih je izvedel za področje klasične filologije v sklopu projekta »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918)«. Izbira letnic je logična: leta 1872 je v avstro-ogrski monarhiji prišlo do korenite reforme doktorskega študija (odtlej so doktorski kandidati morali pred promoviranjem napisati znanstveno disertacijo ter uspešno opraviti dva rigoroza), leto 1918 pa zaznamuje konec monarhije. Za to obdobje je na dunajski (...) Filozofski fakulteti evidentiranih 11 doktoratov s področja klasične filologije. Hriberškov pogoj za uvrstitev kandidata na seznam ni bil le, da slednji izvira s slovenskega narodnostnega ozemlja, ampak tudi, da je za materni jezik na vpisnici navedel slovenščino. Čeprav za dva kandidata (Janeza Maslja in Franca Omerzo) v arhivski dokumentaciji ni zapisa o promociji, sta v knjigo vseeno vključena, saj sta opravila vse oziroma večino obveznosti, ki so bile zanjo pogoj. (shrink)

Avtor predstavi Roberta Boyla kot eksperimentalnega filozofa in njegov doprinos pri vzpostavljanju vloge eksperimentalne filozofije v novoveški znanstveni skupnosti. Kot filozof narave je Boyle združeval tri novoveške identitete: učenjaka oziroma filozofa, kristjana in gentlemana. Boylov program naravne filozofije je mogoče strniti v dve programski točki. Prvič, razložiti naravo s sklicevanjem na njene osnovne gradnike, tj. drobna telesca oziroma corpuscules. Drugič, Boyle nadaljuje mehanicistične razlage narave, ki naravne pojave pojasnjujejo izhajajoč iz delovanja strojev, ki so človeški izdelek. Področje, na katerem je (...) bil Boylov doprinos k naravni filozofiji 17. stoletja morda največji, zadeva raziskave o tem, kaj so kvalitete ali lastnosti teles. S svojimi ugotovitvami je vplival tako na razvoj Newtonove naravne filozofije kot tudi Lockove empiristične filozofije duha in zaznave. (shrink)

Cervantesu antični klasiki niso bili tuji, z njimi se je seznanil v času šolanja in med bivanjem v Italiji. Da mu je bil klasični svet blizu, dokazuje z vpletanjem antičnih elementov, snovi in motivike. Huma­nistična nota v njegovem delu je najbolj opazna v nenehni obrambi svobode in človeškega dostojanstva oziroma vrednosti človeškega bitja samega po sebi v skladu z renesančnim konceptom človeka. Svoboda kot ključni pojem in temelj Cervantesove poetike navezuje njegov opus na renesančno tradicijo. Premiso o človekovi svobodi in (...) njeni temeljni vrednosti Cervantes izrazi na številnih mestih. Cervantesovo izrazito usmerjenost k svobodi in prežetost njegovega dela z njo pa je treba razumeti tudi skozi njegovo osebno izkušnjo in mučno ujetništvo v Alžiru, kjer je preživel pet let. Da bi preživel ter ohranil bistrost duha in razuma, je začel pisati. (shrink)

Webrova vznemirljiva teza iz dela Protestanska etika in duh kapitalizma, ki sprva izgleda tako neverjetno, je bila od svoje prve objave deležna številnih kritik, spodbijajo pa jo vse do danes. Ena izmed številnih kritik, pa ostaja še posebej nepopustljiva: če je duh samoodpovedovanja primeren za kapitalistično podjetništvo, pa ekonomije ne poganjajo samo podjetniki; ekonomija potrebuje tudi potrošnike, ki so pripravljeni kupiti več od tega, kar predstavlja njihove dejanske potrebe. Po Benjaminu je kapitalizem religija brez dogme ali teologije in ni nič (...) drugega kot čisti kult. Kot takšen sestoji v nenehnem slavljenju vernika, ki svojo vero udejanja skozi porabo in potrošnjo. V nadaljevanju bi rad izpostavil tezo, da nam vzporejanje dveh momentov krize – krize Druge svetovne vojne in krize 2008 –, omogoča na novo osvetliti Webrovo slavno tezo o asketski naravi kapitalizma, ter podal novo razlago tega, zakaj investicijski kapitalizem in potrošniški kapitalizem sploh nista protislovna, temveč konec koncev popolnoma sovpadata. Med drugo svetovno vojno sta namreč vladi Združenih držav Amerike in Kanade izdali niz propagandnih plakatov, katerih cilj je bil zmanjšati porabo in preusmeriti finančne sile gospodinjstev v prid skupnega vojnega napora. Mnogi od teh plakatov, ki so jih naredili nekateri najbolj zviti oglaševalci tistega časa, so črpali iz najgloblje zakoreninjenih načel puritanizma Nove Anglije: dolžnosti samoomejevanja. Sporočilo je bilo v naslednjem: vaši prihranki bodo odrešljivi ob koncu vojne, to pa le malce premesti Calvinovo perspektivo varčevanja, ki omogočajo odrešitev v času ob koncu sveta. Danes bi bilo dobro, če bi premislili eshatološke implikacije teh prerokov, ki predpisujejo najboljše obnašanje ob dogodku konca krize. (shrink)

Mihael Rabatta se je s svojim prijateljem Morandom Porcio odpravil k Božjemu grobu leta 1396 in zapustil kroniko potovanja, ki jo hrani Državni arhiv v Gorici. Iter sancti sepulcri je v prepisu leta 2007 v Pordenonu objavila Accademia San Marco. Dnevnik opisuje potovanje, ki je trajalo tri mesece, od 27. avgusta do 28. novembra leta 1396. Ohranile so se tudi risbe in skice nekaterih krajev. Posebna pozornost je bila namenjena odpustkom, ki so jih romarji prejeli ob obisku Jeruzalema in drugih (...) svetopisemskih krajev. Mihael Rabatta je kot vojak in diplomat od začetka sedemdesetih let 14. stoletja služil padovanskim gospodom Carrara in jim ostal zvest do padca Padove pod oblast Beneške republike leta 1405. V poslanskih krogih ni bil znan le v severnoitalijanskem prostoru, pač pa tudi v prvi vrsti na ogrskem kraljevem dvoru. Po njegovih diplomatskih veščinah so povpraševali tako oglejski patriarhi v Furlaniji kot grofje Goriški. Mihaelov oče Anton je v Gorico prišel iz Toskane. Rodbina je nosila ime po vasi Rabatta pri Borgu San Lorenzo. Poznosrednjeveško trojezično goriško okolje, v katerem je Mihael odraščal, je botrovalo njegovemu poznavanju tudi slovenskega in nemškega jezika. Kmalu po prihodu iz Svete dežele je Mihael od goriških grofov prejel v fevd grad Dornberk. Dornberški grad je tako postal jedro posesti družine Rabatta na Goriškem do izumrtja rodbine leta 1794. Marca 1398 je Mihael skupaj z bratom Ivanom, ki je bil glavar goriš­kega grofa Henrika IV., od papeža Bonifacija IX. izposloval dovoljenje za gradnjo cerkve sv. Duha pod goriškim gradom. Pri postavitvi je bil posredno udeležen še tretji brat, solkansko-goriški župnik Peter, kar priča o prestižu družine Rabatta v tedanji Gorici. (shrink)

Izhodišče prispevka je domneva, da nad precejšnjim delom Salustijevega historiografskega opusa lebdi senca izkušnje dolge državljanske vojne v Rimu v času njegovega življenja. To je razvidno iz zgodovinarjevega prikaza surovega obračuna nobilitete z bratoma Grakh in iz njegove upodobitve Sule in njegove vladavine kot vira moralnega kaosa v desetletju po njegovem zavzetju Rima. Ko razmišlja o vzrokih krize rimske republike v šestdesetih letih pr. Kr. in v času nastanka svojih spisov, se Salustij sicer skuša predstaviti kot nepristranski opazovalec, ki občasno (...) biča napake političnih voditeljev obeh sprtih taborov, aristokracije in ljudstva. Vendar zgodovinar gotovo ne deli Ciceronovega mnenja o slogi med osrednjima skupinama vladajočega sloja kot zadostnem zdravilu za rimske težave. Preveč resno je jemal družbene korenine krize. Pri tem je nedvomno pripisoval odgovornost za krizo vladajočemu sloju. Zato si po Salustijevem mnenju pozornost zaslužijo celo neverodostojni glasniki sprememb, kakršen je bil Katilina. Po eni strani se Salustij ni odmaknil od uničujočega Ciceronovega prikaza voditelja zarote in ga je še dodatno prikazal kot demagoga, ki se, kadar mu to koristi, predstavlja za tipičnega člana nobilitete. Toda po drugi strani slika njegov razmislek o položaju v Rimu kot verodostojen, zlasti ko gre za Katilinov goreč napad na vodilno elito. (shrink)

Avtor v prispevku predstavi okoliščine korespondence med teologom in klasicistom Richardom Bentleyem in filozofom Isaacom Newtonom. Bentley je v svojih osmih Boylovih predavanjih, naslovljenih Ovržba ateizma, uporabil številne misli in ugotovitve, ali pa njihove izpeljave, iz Newtonovih Matematičnih principov filozofije narave, ker pa ni pa bil povsem prepričan, ali jih dovolj dobro razume, se je obrnil na Newtona s prošnjo za dodatna pojasnila. Newton v svojih odgovorih pojasnjuje nekatere temeljne elemente svoje filozofske teologije ali metafizike in filozofije narave, predvsem o (...) vlogi in delovanju Boga pri stvarjenju in ureditvi sveta. Tako Bentley kot Newton sta prepričana, je svet ustvaril »umni dejavnik«. Drugi pomemben vidik korespondence predstavljajo Newtonova razmišljanja o gravitaciji ali, povedano drugače, vprašanje, ali je gravitacija materiji vrojena ali ne, in o možnosti delovanja teles na daljavo. (shrink)

¿Qué sentidos abren las novelas como narraciones filosóficas? Esta pregunta con la que iniciamos el liminar de nuestro dosier Filosofía y novelas supone un abordaje de interpretación, a la vez combativo y constructor, de los artículos que lo componen. Combativo porque se enfrenta a una lectura dogmática de lo que debían ser la filosofía y la literatura como géneros enfrentados y excluyentes, o si acaso como discursos en donde la relación es de dependencia y subordinación: la filosofía como ejercicio fuerte, (...) racional y sistemático de la razón que subordina el mero ejercicio imaginativo, débil y asistemático de la literatura. A su vez, un abordaje constructor porque, al demostrar en casos específicos de novelas que esta separación artificiosa de géneros discursivos puede derrumbarse, genera ligas de sentido que podemos llamar la narración filosófica de las novelas. (shrink)

Study of Umāsvātī's Tattvārthādhigamasūtra, 2nd century aphoristic work, with autocommentary, on the basic tenets of Jaina philosophy.

I argue in §1 that there is a clear distinction between predicate negation and sentential negation and that sentential negation is a special case of predicate negation operating on the predicate ‘is true’. In §2 I reply to Richard’s objections to negative properties on the basis of the conception of properties as identity conditions presented in Chapter 12 of Logical Forms.

In §1 I reply to Jairo’s objections to my account of truth and falsity showing that my account of falsity does not imply that false sentences refer to something. In §2 I argue that Jairo’s main objection to my account of propositions as abstract properties is based on a misunderstanding concerning the purpose of this account. In §3 I examine Jairo’s suggestion that contradictory sentences can be said to describe possible states of affairs.

José Seoane centers his commentary on my critique of the standard formal analysis of proof as an elucidation of the informal notion of proof, and I basically agree with his considerations throughout the paper. In my response I argue that the notion of formal proof is fundamentally an analysis of the notion of logical consequence, rather than an elucidation of the informal notion of proof. O comentário de José Seoane está centrado na crítica da análise formal de prova como elucidação (...) da noção informal de prova, e estou basicamente de acordo com suas considerações. Em minha réplica argumento que a noção de prova formal é fundamentalmente uma análise da noção de conseqüência lógica ao invés de uma elucidação da noção informal de prova. (shrink)

_History of Psychology: A Cultural Perspective_ easily distinguishes itself from other texts in a number of ways. First, it examines the field within the rich intellectual and cultural context of everyday life, cross-cultural influences, and contributions from literature, art, and other disciplines. Second, it is a history of ideas, concepts, and questions, instead of dates, events, or great minds. Third, the book explores the history of applied, developmental, clinical, and cognitive psychology as well as experimental psychology. Conveyed in a lively (...) writing style, this text tells a gripping story that continues to the present day. Its current perspective allows students to connect the history of the field to the work being published in current journals. O’Boyle writes in the “historical present”, giving readers a sense of immediacy and aliveness as they journey through history. Her account uses imaginative new features, including “The Times”, which gives readers a feel for what everyday life was like during the age discussed in the chapter. Descriptions of ordinary life, as well as information about important issues influencing their lives such as wars, social movements, famines, and plagues, pique students' interest. "Stop and Think" questions, scattered throughout, enhance retention and encourage critical thinking. An ideal text for a history of psychology or history and systems of psychology course, this creative new book will also appeal to those with a general interest in the field. The Instructor’s Resource CD, written by the text author, includes class activities and demonstrations, suggestions for small group and class discussions, a list of films and videos related to the material in each chapter, and a test bank with objective and essay questions. (shrink)

The paper by Jairo José da Silva is mainly concerned with the character of mathematical proof and with the nature of mathematics and its ontology. Although there is a fair amount of agreement in our views, I focus my response on three issues on which we disagree. The first is his view of mathematical proof as generally unconstrained by language and by a previous proof apparatus. The second is his discussion of Brouwer’s views on proof and formalization. The third is (...) his nominalistic account of structuralism.O artigo de Jairo José da Silva explora principalmente o caráter das provas matemáticas e a natureza ontológica da matemática. Apesar de haver bastante concordância em nossos pontos de vista, o foco de minha réplica são três questões em que discordamos. A primeira é sua visão da prova matemática como completamente livre de restrições impostas pela linguagem e por um aparato prévio de prova. A segunda é sua discussão de Brouwer em relação à prova e à formalização. A terceira é sua formulação nominalista do estruturalismo. (shrink)

The course of German Idealism, which lasted from Kant to Schelling, is one of the most important and influential periods in the history of philosophy. _The Routledge Handbook of German Idealism_ is a superb resource for all students and scholars of the movement. Its twelve specially commissioned thematic chapters, all written by experts in the area, cover the essential aspects of German idealism, including Knowledge, nature, freedom and morality, law, history, religion, art and the European legacy of German idealism. In (...) addition to providing essential background to the thought of the period’s most important philosophers, Kant, Hegel, Fichte and Schelling, it also covers philosophers such as Herder, Holderlin, and Schleiermacher. Clearly written, it is accessible to any student of philosophy as well as those in other disciplines with an interest in German idealism, nineteenth century philosophy and continental philosophy. (shrink)

138 titles across a wide range of scholarly publications illustrate the conceptual affinities that connect the palaetiological sciences of biological systematics, historical linguistics, and stemmatics. These three fields all have as their central objective the reconstruction of evolutionary "trees of history" that depict phylogenetic patterns of descent with modification among species, languages, and manuscripts. All three fields flourished in the nineteenth century, underwent parallel periods of quiescence in the early twentieth century, and in recent decades have seen widespread parallel revivals. (...) "Tree thinking" (O'Hara, 1988) is now standard within evolutionary biology, and the unity of what William Whewell called palaetiology is being once again appreciated by scholars and scientists in many fields. (shrink)

In his book, Reason and Morality, Gewirth has defended the principle of generic consistency as logically and materially necessary: “Act in accord with the generic rights of your recipients as well as of yourself.” This paper argues that Gewirth can make a good response to the evaluation of Adams that Gewirth gives “no conceptual analysis of ‘X is a necessary good’ and ‘X is a right’ that reveals... an entailment.” The paper also argues that Gewirth has not shown that one (...) who would claim superior rights because of superior intelligence necessarily involves himself in a logical self-contradiction. Finally, the paper considers how the positions of Gewirth and Adams could be used to provide an existentialist, assertoric foundation of morality and suggests how Gewirth would evaluate such a foundation. (shrink)

This paper studies the model of the quantum electrodynamics (QED) of a single nonrelativistic electron due to W. Pauli and M. Fierz and studied further by P. Blanchard. This model exhibits infrared divergence in a very simple context. The infrared divergence is associated with the inequivalence of the Hilbert spaces associated with the free Hamiltonian and with the complete Hamiltonian. Infrared divergences that are visible in the perturbative description disappear in the space of the clothed electrons. In this model when (...) the Hamiltonian is expressed in terms of the “physical” fields that create the electron together with its cloud of soft photons, the variational principle suggested earlier can be applied. At finite time the Heisenberg field of the model acts in the space of the perturbative electron together with a finite number of perturbative photons, while the “physical” field can be chosen to act in the space of the exact (“physical”) electron eigenstates together with a finite number of physical photons. The space of the physical (or clothed) electron states can be chosen to be a Fock space. (shrink)

The time of the economic crisis, the prolonged collisions between the opposition and the main branches of power, the permanent election process, and the general instability of society, characteristic to modern Ukraine, give birth to the state of emotional and psychological stress - from sorrow, despair, and a sense of hopelessness to complete eclecticism of public opinion and opposition, even within one family.

A review of Judith G. Coffin's "Sex, Love, and Letters: Writing Simone de Beauvoir" (Cornell University Press, 2020) -/- .