Abstract

Ne bralcev ne komentatorjev Nietzscheja ne bo presenetilo, če rečem, da je koncept nadčloveka težko dojeti. Nadčlovek je ustvarjalec, a nemogoče ga je definirati a priori. Nadčlovek več ne sledi običajem, ne uboga zakonov in se ne podreja vrednotam, ampak izumlja nove možnosti življenja, postavlja nove vrednote. Nadčlovek je avtonomen in suveren posameznik, lahkomiseln in neodgovoren, ki se mu ni treba zagovarjati pred nikomer. Predvsem pa ustvarjanje nujno predpostavlja produkcijo novosti. Najtežji problem, s katerim nas sooča ta ideja je, da produkcije novosti ne moremo omejiti na obnovitev nečesa, kar je bilo dano, četudi v drugačni obliki, saj nujno predpostavlja produkcijo presežka glede na to, kar je. Toda kako lahko posameznik dá več, kot ima, proizvede novo – ustvarja? Sprašujemo se torej: pod katerimi pogoji je mogoče ustvarjanje in pod katerimi pogoji je hkrati mogoče misliti nadčloveka? Iskanje odgovora iščemo skozi dva leitmotiva v Nietzschejevem delu: na eni strani motiv sile in energije, na drugi pa motiv dolga in daru. Motiva pa se srečata na ravni problema kulture.